Mugdim Ibrahimagić

Verjel sem, da mi bo uspelo

Sem Mugdim Ibrahimagić, za rakom pljuč sem zbolel leta 1999, ko mi je bilo 49 let. Čez 4 leta po operaciji pljuč se je bolezen ponovila. Zdravljenje z obsevanjem in kemoterapijo je bilo uspešno. Verjel sem, da mi bo uspelo; življenje je kljub bolezni lepo.

Začelo se je decembra 1999, ko me je zdravnica poslala na Golnik zaradi suma na raka pljuč. Bilo mi je 49 let. Nekaj časa pred tem sem se slabo počutil, močno sem se potil. Posebnih težav z dihanjem nisem imel. Ko je bila diagnoza potrjena, je zdravljenje hitro steklo in 11. januarja 2000 sem bil operiran v Kliničnem centru v Ljubljani. Operacija pljuč je uspela. Bil sem v redu, dobro sem se počutil.

Čez 4 leta po operaciji pljuč se je bolezen ponovila. Prišlo je do recidiva na levi strani. Je pa kar nekaj časa trajalo, da so ugotovili vzrok mojih bolečin. Začelo se je namreč z bolečinami zadaj, na hrbtu. Bolečine so se stopnjevale. Hodil sem na preglede krvi, na razna slikanja. Z ultrazvokom so mi našli vodo na operirani strani pljuč. Na CT so končno ugotovili, da gre za recidiv. Tumor je vraščal v hrbtenico. Bolečine so postajale že skoraj neznosne. V začetku so mi blokade dobro držale, potem je bil pa njihov učinek vse krajši. Vsak najmanjši gib je sprožil hude bolečine.

Odločili so se za šok terapijo – za kombinacijo obsevanja in kemoterapije. Obsevanje sem imel dvakrat dnevno, zjutraj in zvečer. To je trajalo vse skupaj približno 1 mesec in pol. Mislim, da je zdravnik kar malo ťeksperimentiralŤ in sproti določal doze. Ampak vse sem dobro sprejel in uspelo je. Imel pa sem kar nekaj težav zaradi obsevanja. Glede na mojo tehnično izobrazbo metalurga sem si to razlagal s tem, da je bil en aparat že zelo dotrajan. V glavnem pa se je vse dobro izteklo. Tudi izvidi so tako pokazali. Še vedno je vse v redu, kar zadeva raka; tako kažejo izvidi na kontrolnih pregledih. Zaradi stranskih učinkov zdravljenja pa imam težave – opešalo mi je namreč srce; kemoterapija in obsevanje sta najbrž prizadela srce in ožilje.

Moje razmišljanje o vzrokih za nastanek raka oz. za njegovo ponovitev. Največji pomen pripisujem subjektivnim, psihičnim razlogom. Res je, da sem tudi kadil že od gimnazijskih let naprej, vendar moja vrsta raka ni bila tipična kadilska, saj gre za drobno celični tumor. Psihični stresi so bili zame zelo hudi, ko je divjala vojna v Bosni. Zelo sem trpel, imam namreč tri brate v Zenici. Vsi so bili v vojski. Dve leti nismo nič vedeli o njih, niti tega, ali so sploh še živi. Nekaj časa ni bilo nobenih informaciji, nobene zveze ni bilo mogoče dobiti. Ugotovil sem, da na določenem mestu v Ljubljani lahko zvečer ob desetih dobim iz radia v avtu zvezo. Tako sem ponoči z avtom taval po Ljubljani in poslušal poročila. To so bili zame hudi čustveni stresi, zraven sem še veliko kadil, neredno in slabo jedel – vse to je zagotovo zelo slabo vplivalo na moje zdravje.

Okrevanje po zdravljenju recidiva je bilo dolgotrajno. Po obsevanju sem imel zelo prizadete sluznice, tako da nisem mogel jesti. Požiranje hrane in celo tekočine mi je bilo praktično onemogočeno. Začelo se je teden po obsevanju, postopoma, potem pa kar naenkrat “stop”. To je trajalo kar mesec dni in shujšal sem še dodatno za 10 kilogramov. Ležal sem in dobival v infuziji predpisane nujno potrebne koktajle z vitamini, minerali in z vsem kar telo nujno potrebuje. Po približno 14 dneh sem poskušal počasi piti. Pijačo so mi nosili tudi od doma; celo brat mi je iz Zenice prinesel v termovki domačo kokošjo juho.
Po približno letu in pol sem spet začel z raznimi aktivnostmi. Pred boleznijo sem bil namreč zelo aktiven, psihično in fizično. Psihično sem bil vedno trden, tudi bolezen me ni zlomila. Vseskozi sem verjel v zmago in nikoli nisem pomislil, da mi ne bo uspelo. Celo smučat sem šel. Prej sem dobro smučal, pa sem šel, sicer težko, ampak je šlo.
Zelo rad ribarim. Muharjenje – to je moj hobi. Tudi muhce sam delam. Grem na Savo v Radovljico, v zgornjem toku je voda še čista. To je zelo sproščujoče in v naravi je vedno zelo lepo. Težko je opisati, kako prijetno tam minevajo ure. Včasih ulovim tudi več postrvi in lipanov, a jih v glavnem spuščam nazaj v vodo.
Na Norveško hodim že več lot 10 let na obisk k prijatelju za 2 do 3 tedne – turistično, v glavnem pa ribiško. Letos sem ujel celo dva lososa na svoje “muhce”, kar je tudi za Norvežane redkost. S prijatelji smo obiskali veliko rek, jezer in fjordov.

Omeniti moram še operacijo na srcu. Kot sem že povedal, mi je zdravljenje pustilo posledice na srcu. Ko sem oktobra 2004 doživel akutni srčni napad in me je rešilec pripeljal na urgenco so ugotovili, da je srce že zelo opešano. Pomagali so mi tako, da so naredili dva by-passa in zamenjali zaklopko. Še hujša pa je bila po operaciji komplikacija s pnevmotoraksom. Takrat sem bil v tako kritičnem stanju, da sem doživljal že svoje odhajanje. Čeprav sem bil v nezavesti, sem jasno doživljal, kako sem v dolgem predoru, na koncu katerega je bila mogočna svetloba. Drvel sem proti tej svetlobi, ne vem, mogoče s 150 ali 200 km na uro … Živo sliko imam še danes pred očmi. No, na koncu se je vse dobro izteklo; vstavili so kateter, posrkali zrak in tudi to sem preživel.

Življenje z boleznijo – seveda se spremeni, ni več enako kot prej. Ni več tiste moči kot prej in moram se bolj paziti. Ne smem na primer dvigovati težkih bremen, pa na to večkrat kar pozabim. Tudi v službi ni več šlo. Čeprav sem poskušal. Skoraj tri leta in pol sem delal po 4 ure, potem pa sem se pred letom in pol upokojil. Pa vendar – v življenju je še toliko lepih stvari.
To je v kratkem moja zgodba boja z rakom. K zmagi je zagotovo pripomoglo to, da sem bil v dobri kondiciji, saj sem svoj čas igral nogomet, in da sem po naravi optimist. Verjel sem v zmago in se nisem nikoli spraševal, ali bom zmogel. Zelo pomembno je sodelovati in verjeti v zdravljenje. Verjeti zdravnikom in tudi sebi. Optimizem, fizična aktivnost in zdrava prehrana. Hrana je zelo pomembna, raznovrstna mora biti. Na to zelo pazim, tudi sam rad kaj skuham. Meso se mi ni nikoli uprlo in kozarček dobrega vina tudi ne škodi. Ne gre pa pretiravati v nobeni stvari.

Dodal bi še nekaj misli o svojih izkušnjah z alternativo. Kot večina bolnikov, sem tudi jaz prebiral veliko tovrstne literature in obiskal nekaj zdravilcev predvsem na priporočilo sorodnikov. Na koncu sem bil zelo razočaran in bi vsem bolnikom to odsvetoval. Kadar se nečesa lotim, hočem razumeti, dobiti razlago. Oni me niso prepričali. Govorili so tisto, kar sem sam bolje vedel, kako moram verjeti in podobno. Sicer verjamem v bioenergijo, ampak ljudje, ki jo obvladajo, so zelo redki. Večina le izkorišča stisko bolnikov. Žal dajejo tudi mediji alternativcem preveč pozornosti in reklame.

Na koncu bi se rad še zahvalil svojemu zdravniku in ostalemu zdravstvenemu osebju na Onkološkem inštitutu za prijaznost in prizadevnost.