O raku
Rak je bolezen, za katero je značilna nenadzorovana delitev celic. Delitev celic je v človeškem organizmu normalen proces, vendar le toliko, kolikor je to potrebno za normalno, fiziološko obnavljanje starajočih se celic. Pri rakavih celicah pa se delitev ne ustavi, zaradi nenadzorovane delitve se spremenjene rakave celice pogosto razraščajo v okoliško tkivo, prek krvnih ali limfnih žil pa se lahko razširijo (metastazirajo) tudi v oddaljene organe.
Rak ni ena sama bolezen, je ime za več kot dvesto različnih bolezni, ki jih glede na to v katerih organih nastanejo, lahko razvrstimo v nekaj večjih skupin.
- Karcinomi nastanejo iz celic povrhnjice – kože ali tkiv, ki obdajajo notranje organe.
- Sarkomi nastanejo iz kosti, hrustanca, maščobe, mišic, krvnih žil ali drugih vezivnih tkiv.
- Levkemije vzniknejo v tkivih, iz katerih nastanejo krvne celice, kot je npr. kostni mozeg. Zaradi nenadzorovane tvorbe krvnih celic je njihovo število v krvi nenormalno visoko.
- Limfomi in multipli mielom so raki, ki nastanejo iz celic imunskega sistema.
Zbolevnost in umrljivost za rakom je mogoče zmanjšati z ukrepanjem na treh področjih – s primarno, sekundarno in s terciarno preventivo. Evropski kodeks proti raku predstavlja dvanajst nasvetov, ki naj bi k temu pripomogli.
Primarna preventiva
Primarna preventiva pomeni preprečevanje zbolevanja za rakom. Obsega odkrivanje nevarnostnih dejavnikov za nastanek raka in zmanjševanje izpostavljenosti tem dejavnikom na najmanjšo možno mero. Zbolevanje povečujejo različni dejavniki, ki so pri posameznih vrstah raka različni. Vzgoja in izobraževanje sta ključnega pomena, saj ljudi ozaveščajo, kako naj ravnajo, da bodo živeli bolj zdravo in si tako zmanjšali ogroženost z rakom. V številnih raziskavah se je izkazalo, da večina dejavnikov, ki jih povezujemo z nastankom raka, izhaja iz življenjskega in delovnega okolja.
Sekundarna preventiva
Sekundarna preventiva pomeni čim prejšnje odkrivanje raka. Zdravljenje večine rakov je uspešnejše, če so odkriti na začetni stopnji, to je v zgodnjem stadiju bolezni. Zelo pomembno je, da ljudje poznajo zgodnje bolezenske znake raznih vrst rakov. Izkušnje kažejo, da predolgo odlašamo z obiskom pri zdravniku in s tem zamudimo čas, ko bi bolezen lahko še uspešno zdravili in ozdravili. Za odkrivanje nekaterih vrst raka so že na voljo testi, s katerimi se da pri ljudeh, ki še nimajo nobenih težav, ugotoviti, ali je možno, da že imajo raka ali njegove predstopnje. Uporabo takih testov imenujemo presejanje. V Sloveniji imamo na voljo tri uveljavljene presejalne programe: za raka materničnega vratu program ZORA, za raka dojk program DORA ter za odkrivanje raka debelega črevesa in danke program SVIT.
Biti moramo tudi pozorni na možnost dednega raka dojk in/ali jajčnikov ter za dedni nepolipozni rak debelega črevesa.
Terciarna preventiva
Terciarna preventiva pomeni čim bolj kakovostno zdravljenje, kar tudi nesporno prispeva k zmanjševanju umrljivosti za rakom. Nove metode zdravljenja so pomembno izboljšale uspešnost zdravljenja pri večini rakov in s tem tudi preživetje. Povečuje pa se tudi skrb za kakovost življenja bolnikov po zdravljenju.
Zdravljenje raka je odvisno od vrste raka, njegove razširjenosti ali stadija bolezni ter splošnega stanja bolnika. Vrsto raka določimo s citološkim in/ali patohistološkim pregledom tumorja. Stadij bolezni določimo po TNM klasifikaciji glede na velikost tumorja (T-tumor), zasevke v bezgavkah (N-nodulus) in oddaljene zasevke (M-metastasis). Poenostavljeno rečeno je rak lahko lokalno omejen (področno ali regionalno) ali razširjen zaradi oddaljenih zasevkov.
Splošno stanje bolnika najpogosteje ocenimo po sistemu Svetovne zdravstvene organizacije v štiri razrede, pri čemer so bolniki v zelo dobrem splošnem stanju ocenjeni z oceno 0 in na drugi strani bolniki v zelo slabem splošnem stanju (npr. nepokretni) z oceno 4.
Ko smo ugotovili vrsto raka, določili njegovo razširjenost in ocenili splošno stanje bolnika, se na konziliju, na katerem sodelujejo različni specialisti onkologi, odločimo za vrsto in obliko zdravljenja. Zdravljenje raka je lahko radikalno, paliativno in simptomatsko.
Radikalno zdravljenje
Zanj se odločimo, ko pričakujemo, da bomo bolnika lahko ozdravili in uničili raka. Le-to je lahko kirurško (za večino lokalno omejenih tumorjev), obsevalno zdravljenje (po operaciji ali v primerih, ko kirurško zdravljenje ni izvedljivo) in sistemsko – zdravljenje z zdravili (kemoterapija – s citostatiki, hormonsko zdravljenje, tarčna zdravila, imunoterapija). Pogosto uporabimo kombinacijo več načinov zdravljenja.
Paliativno zdravljenje
Zanj se odločimo, ko želimo zmanjšati bolezenske znake, ki jih povzroča tumor in podaljšati življenje, čeprav bolezen ni več ozdravljiva. Paliativno zdravljenje je najpogosteje lokalno z obsevanjem ali sistemsko. Z novejšimi različnimi zdravili za sistemsko zdravljenje je tudi paliativno zdravljenje lahko uspešno in učinkovito. Za kirurško odstranitev tumorja se najpogosteje odločimo v higienske namene ali v primeru obilnejših krvavitev iz tumorja. Namen paliativnega zdravljenja je omogočiti bolnikom živeti dlje in bolje, čeprav raka ne moremo v celoti uničiti.
Simptomatsko zdravljenje
Z njim zmanjšujemo simptome, ki jih povzroča napredovali rak. Najpogosteje izraženi simptom je bolečina, ki jo preprečimo s sistemskimi analgetiki ali zdravili za lajšanje bolečine in regionalnimi blokadami. Z novejšimi analgetiki je mogoče povsem preprečiti bolečine in tako bolniku omogočiti kakovostno življenje tudi takrat, ko specifično zdravljenje raka ni več mogoče. Pomembno je tudi zdravljenje pridruženih bolezni in težav (npr. z dihanjem, prebavo, nespečnostjo) ter preprečiti podhranjenost.
Bolnikov z rakom je vsako leto več tako po svetu kot tudi v Sloveniji. Med najpomembnejšimi vzroki za večanje njihovega števila so staranje prebivalstva (rak je pretežno bolezen starejših ljudi), vedno boljše diagnostične metode, ki odkrivajo več rakavih bolezni, pa tudi večja izpostavljenost prebivalstva nevarnostnim dejavnikom. Podatke o raku v naši državi že od leta 1950 zbira in analizira Register raka RS pri Onkološkem inštitutu Ljubljana.
Statistični podatki za Slovenijo kažejo, da sodimo med dežele s srednje visoko zbolevnostjo in umrljivostjo za rakom. Po podatkih Registra raka RS je leta 2013 v Sloveniji za rakom zbolelo 13.717 ljudi, 7.442 moških in 6.275 žensk, umrlo pa 6.071 ljudi, 3.392 moških in 2.679 žensk. Od rojenih leta 2013 bosta do 75. leta starosti predvidoma za rakom zbolela eden od dveh moških in ena od treh žensk. Konec decembra 2013 je živelo 94.073 ljudi (41.607 moških in 52.466 žensk), ki so kadar koli zboleli za rakom. Po predvidevanjih bo leta 2016 za rakom zbolelo približno 14.800 ljudi (8.300 moških in 6.500 žensk).
Najpogostejši raki pri moških so rak prostate, rak pljuč ter rak debelega črevesa in danke, pri ženskah pa je najpogostejši rak dojk, sledita mu rak debelega črevesa in danke ter rak pljuč.