Jožica Mestnik

Imam nešteto razlogov za življenje

Sem Jožica Mestnik, leta 1996 sem pri 40 letih zbolela za rakom dojke in spoznala, da je vsak dan enkraten in lep. Sem optimist, uživala sem v svojem poklicu, kot tudi pri prostovoljnem delu v programu Pot k okrevanju, od leta 2005. Moj moto je: “Pomagaj sočloveku takrat, ko te potrebuje.”
Ko sem opazila spremembo na dojki, nisem nikomur povedala. Bala sem se, kako bo to sprejela moja mama, ki je umirala za rakom in o tem nismo smeli govoriti. Takrat se tudi na splošno o raku še ni veliko govorilo. Meni se je to zdelo nesmiselno in počutila sem se nelagodno. A na prvo mesto sem postavila skrb za mamo. Že od majhnega sem se čutila odgovorno za druge. Morda zato, ker mi je pri 10 letih umrl oče, mama je ostala sama s tremi hčerami na majhni kmetiji in smo težko živeli. Sestri sta študirali, meni pa se je zdelo samoumevno, da pomagam mami.

Mama je kmalu umrla. Potem sem takoj poskrbela zase in moj sum na raka je bil hitro potrjen. Najprej sta me objela žalost in strah. Kaj bo z mano? Ali bom preživela in kako naprej? K sreči sem zelo hitro razčistila pri sebi in dobila moč za zdravljenje. Veliko mi je pomenil odkrit pogovor z mojimi domačimi, še posebej s sinom, ki je imel 11 let. Takoj mi je rekel, da se je vredno boriti in da moram ozdraveti in ga spremljati na poti odraščanja. Tudi v službi sem se odkrito pogovorila. To se mi je zdelo zelo pomembno.

Rak dojke je bil v drugem stadiju, odstranili so mi celo dojko in vse bezgavke v pazduhi, imela sem šest ciklov kemoterapije, ki sem jo zelo slabo prenašala. Sproti sem se o težavah pogovorila z onkologom in medicinskimi sestrami. Dobivala sem zdravila proti slabosti in če je le bilo mogoče sem hodila v naravo in se veliko gibala na zraku. Med kemoterapijo sem prišla v prezgodnjo menopavzo, kar mi je povzročalo še dodatne težave. Takrat se je začela nova študija IBCS na Onkološkem inštitutu, v katero so me vključili. Vedno sem bila odprta za vse novitete na področju zdravljenja.

Številnih napotkov od »dobronamernih svetovalcev«, kaj naj še dodatno uživam in kaj vse moram v življenju spremeniti, nisem upoštevala. V prehrani nisem ničesar spreminjala, poslušala sem svoje telo in če mi je bilo npr. zelo slabo po določeni hrani, sem se je pač izogibala. Pila pa sem alojo in endovital, kar sem povedala svojemu onkologu in medicinski sestri.

O svojih strahovih in težavah sem se najbolj odkrito lahko pogovorila s prostovoljko, ki me je obiskala v bolnišnici, takrat še v stari stavbi A. Spoznala sem, kako dobro dene, če se pogovoriš z nekom, ki je že uspešno prestal podobno zdravljenje raka in te razume. Kmalu sem se vključila tudi v skupino za samopomoč in spoznala, da po bolezni lahko zaživiš celo še bolj kakovostno. Že takrat sem se odločila, da bom takoj, ko bo mogoče, tudi sama postala prostovoljka.

Po končanem zdravljenju sem šla v službo in normalno delala, ker sem mislila, da zmorem. Po treh letih pa mi je začela zelo otekati roka, imela sem ponavljajoče se šene in limfedeme. Zapadla sem v depresijo. Zato sem poiskala pomoč na oddelku za psihoonkologijo. Po rehabilitaciji sem začela s polovičnim delovnim časom in se čez čas tudi upokojila za polovični čas. Po 40 letih dela v trgovini, kjer sem zares uživala, sem odšla v zasluženi pokoj.

Sedaj, ko pogledam nazaj, vidim, da mi je bolezen prinesla tudi veliko dobrega. Znam polno živeti tukaj in sedaj – za vsak dan posebej, ki je lep in dragocen. In imam nešteto razlogov za življenje.

Prostovoljka programa Pot k okrevanja sem že od leta 2005, sedaj sem vodja prostovoljcev, ki delujemo v društvenem info centru na Onkološkem inštitutu in od leta 2013 sem tudi prostovoljka koordinatorka skupine za samopomoč bolnikov z rakom Ljubljana. Ko pridejo bolniki v info center, imajo podobne težave in stiske, kot sem jih imela sama, ko sem zbolela. Zato je moj moto: »Biti tukaj in sedaj za bolnike takrat, ko pomoč najbolj potrebujejo.«