Jelka Luzar

Kako sem pobegnila iz objema malodušja

Sem Jelka Luzar, leta 2012 sem bila vključena v program DORA in odkrili so mi raka na dojki. Strah in groza. V času dolgotrajnega zdravljenja sem našla veliko podpore v skupini za samopomoč. Potem sem se spopadala še s hujšo depresijo. Končno sem občutila srečo in zmagoslavje. Sedaj je vsak dan posebej zame praznik.

PER ASPERA AD ASTRA.
Prek trnja do zvezd.
Latinski pregovor

Poletje življenja se je prevesilo v jesen. Sedem let sem bila upokojena, a sem še delala honorarno. Skrbela sem za primerno prehrano in telesno težo, delala na vrtu. Leta 2012 so me vključili v presejalni program DORA in vabilu sem se z veseljem odzvala. Po mamografiji so me poklicali še na dodatne preiskave. Strah se je stopnjeval – občutek, kot da bi se nebo zrušilo name. V družini in med prijatelji je bilo kar nekaj raka. RAK – že beseda je grozna, smrtonosna, sovražna. Nisem želela umreti, ne še!

Po postavitvi diagnoze karcinom desne dojke sem imela ohranitveno operacijo dojke in biopsijo bezgavk, nato še dopolnilno kemoterapijo, hormonsko zdravljenje in obsevanje. Na Onkološkem inštitutu sem v društvenem info centru od prostovoljke izvedela za skupino za samopomoč in se ji takoj pridružila. Spoznala sem čudovita dekleta, ki so bile že prave veteranke in so mene kot pripravnico prisrčno sprejele medse.

Družine nisem obremenjevala s svojo boleznijo, ker sem bila vseskozi močna oseba; od mene tega tudi niso pričakovali. Vse skrbi, žalost in obup sem zaklenila v svoje srce in se prepustila času. Dan je sledil dnevu, zlivali so se v tedne in mesece. Čeprav sem pisala dnevnik, mi je v spominu ostala le zima z veliko snega. Nato pa je kar naenkrat prišla cvetoča, zelena in dehteča pomlad. V meni so zažuboreli veselje, moč, upanje. Kupila sem si psička pasme Cavalir King Charles; vzreditelji so ga imenovali Sigmund, sama ga kličem Sigi. Moj mali sonček me povsod spremlja.

Konec dober, vse dobro – ampak zakaj se pogrezam v tiho žalost? Saj sem vendar zdrava, družina je srečna, psiček ljubek, poletje pa prelepo. Nekaj ni v redu, sem si rekla, saj se počutim kot zvezdica v vesolju, ki ji zmanjkuje energije in vsak dan oddaja manj svetlobe. Spoznala sem, da se spopadam z depresijo, in se spraševala, kako pobegniti iz objema malodušja. Risala sem si mavrico, se prepričevala, da ni čas za takšne neumnosti, pa ni nič pomagalo; še tri stopničke nižje sem padla. Poiskala sem pomoč na psihoonkologiji. Še dve stopnički nižje …
Razmišljala sem o poklicih, kot so psiholog, psihiater, terapevt, in se spraševala, kaj mi lahko kateri nudi. Veliko – pogovor, zdravila. Kaj pa če si razbita posoda in iščeš delce svojega jaza, a ti jih ne uspe ponovno zlepiti?

Ko sem se spopadala s svojim nevidnim sovražnikom, sem na spletni strani Europe Donne zasledila obvestilo o 14-dnevnem romanju v Santiago de Compostela. Globoko v podzavesti se mi je nekaj zaiskrilo. Camino – pot. Niti v sanjah si nisem upala pomisliti, da bi mi bilo kdaj omogočeno prehoditi vsaj del Jakobove poti (El Camino de Santiago), ki je dolga približno 800 km.
Priprave so trajale nekaj mesecev. Telo je bilo še oslabljeno, vendar sem se z vso močjo pripravljala na pot. Camino me je poklical. Želela sem se dvigniti iz temin, oditi na čiščenje duše, brisanje temačnih misli in na srečanje same s seboj.
Skupina je štela 11 onkoloških bolnic pod vodstvom Ade in Mateje. Popotovanje smo pričele 10. maja 2016 v vasici Triacastela in dnevno prehodile okrog 20 km (skupno okrog 300 km). Zjutraj smo zajtrkovale v Albergih ob poti, naredile razgibalne vaje, oprtale nahrbtnike in krenile po sledi rumene puščice.

Naše življenje je kot Camino. Včasih se počutimo izgubljene in uničene, če ne najdemo prave poti ali znaka, ki bi nas pomiril. Imaš privilegij, da na poti srečaš prave popotnike. Na Caminu so posebni ljudje, ki ti pomagajo, te opogumljajo in ti vedno nesebično pomagajo. Ni te strah, ker veš, da nisi nikoli sam. Na tej poti tudi paziš, kaj daš v nahrbtnik, saj vso njegovo težo nosiš na ramenih. To je vse tvoje premoženje. Spoznaš, da ne potrebuješ veliko, in tako zavržeš vse, kar je odveč. Po urah hoje bolijo noge, mišice, telo. Žulji so običajni spremljevalci. Na Caminu ni nihče brez bolečin. Prej ali slej naše telo plača ceno in upočasniti moramo korak. Na tej poti spoznaš svojo vzdržljivost, strpnost do sopotnikov, spoznavaš tuje kraje, navade, kulturo in v dolgih urah samote odkrivaš svojo preteklost in sedanjost. Med potjo sem se sklonila, pobrala kamenček in z njim meditirala. Prepojila sem ga s svojo energijo, ga spraševala, obtoževala, umirjala. In ga nekje ob poti mehko izpustila, da sem lahko ponovno pobrala drugega in z njim načela nov pogovor. In tako vse do Compostele. Spominjam se, kako smo po nekaj urah hoje prispeli v mesto in se fotografirali pred tablo s krajevnim imenom. Pri tem si nisem upala skloniti se v počep, saj nisem vedela, če bom lahko vstala.
Pot do katedrale se mi je zdela neskončno dolga. V tem mestu smo prespali samo enkrat, Maša, ki je cilj vsakega romarja in sem se je želela udeležiti, je bila ob 12. uri, zato sem zbrala zadnje atome moči in pohitela. Veličastna cerkev nam ni ponudila priložnost, da bi si spočili utrujene noge, kajti vse klopi so zasedli turisti, ki so bili tam že veliko pred nami. Vendar je bilo bogoslužje sanjsko lepo. To moraš doživeti, kajti besede ne znajo opisati občutkov. Počutila sem se kot v nebesih. Po končani maši ni bilo niti sledu več o kakšni utrujenosti. Popoldne sem še z dvema pohodnicama predirjala celo mesto, si ogledala vse znamenitosti in neskončno uživala. V srce sem zaklenila vso vesoljno srečo in zmagoslavje, ki sem ju občutila; tam bosta ostali za vedno.

Danes sem zopet kot nekoč – samozavestna Jelka, ki se ne ukloni. Srečna sem, da živim v bližini Medvod, kjer mi je omogočeno, da s pogledom vsak dan znova pozdravim svetega. Jakoba na hribčku in da se lahko s svojim Sigijem sprehajam po gozdnih poteh, ki z rumeno puščico kažejo pot pohodnikom, ko se podajo na Katarino ali na kateri drug vrh v Polhograjskih dolomitih. Tod poteka tudi markirana romarska pot, ki pelje prek Višarij v Italiji skozi Francijo v Španijo, kjer je moja ljubljena Compostela.
Camino te za vedno spremeni.

Življenje je prelepo. Nikoli se nad ničemer ne pritožujem. Vsak dan posebej je zame praznik. Vsi letni časi darilo. In ko bom nekoč prišla na konec poti, pred vrata večnosti, bom šla z nasmehom. Ne bo me strah, saj sem v tem življenju doživela toliko lepega.