Ljubljana, 11. november 2026 – V Sloveniji za pljučnim rakom vsako leto zboli približno 1.700 ljudi, skoraj 1.200 pa jih zaradi bolezni umre. Čeprav je zdravljenje v zadnjih desetletjih močno napredovalo, pljučni rak ostaja najpogostejši vzrok smrti zaradi raka v Sloveniji. Ob mednarodnem mesecu ozaveščanja o raku pljuč smo v Društvu onkoloških bolnikov Slovenije na tiskovni konferenci »Kjer je dim, je tudi pljučni rak!« opozorili na pomen preprečevanja, zgodnjega odkrivanja in dostopne strokovne pomoči pri opuščanju kajenja.
Kajenje je dokazano neposredno povezano z nastankom pljučnega raka, številnih drugih rakov ter množice kroničnih bolezni, zato so govorci to priložnost izkoristili tudi za apel ministrstvu za zdravje in vladajočim
»Kot predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije apeliram na pristojne odločevalce, predvsem na Ministrstvo za zdravje, naj ne rahljajo omejitev na področju alkohola in tobačnih izdelkov,« je poudarila Ana Žličar. Ob tem je dodala: »Naša skrb ne sme biti namenjena le bolnikom, temveč tudi zdravim ljudem. Prizadevati si moramo, da čim več posameznikov ostane zdravih čim dlje.«
Preventiva pred pljučnim rakom je namreč bistvenega pomena. Društvo onkoloških bolnikov Slovenije ni samo organizacija, ki pomaga obolelim z rakom in njihovim družinam, temveč tudi ozavešča. »O pljučnem raku moramo govoriti tudi takrat, ko smo še zdravi. Pomembno je, da ljudje poznajo dejavnike tveganja, da vedo, kdaj poiskati zdravniško pomoč, in da imajo pri opuščanju kajenja na voljo podporo. Pri tem ne potrebujejo obsojanja, ampak razumevanje in spodbudo,« je poudarila Ana Žličar, predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije.
Zgodnje odkrivanje bistveno izboljša možnosti zdravljenja
Pljučni rak se pogosto razvija brez izrazitih in značilnih simptomov. Nanj lahko opozorijo nov ali spremenjen kašelj, oteženo dihanje, izkašljevanje krvi, utrujenost, bolečina, izguba apetita in nepojasnjeno hujšanje. Težave se pogosto pojavijo šele, ko je bolezen že napredovala. Po podatkih Registra raka je v zgodnjem stadiju odkrita le približno četrtina primerov, skoraj polovica bolnikov pa ima ob diagnozi že razsejano bolezen.
»Če pri sebi opazite omenjene spremembe oziroma simptome, je pomembno, da čim prej obiščete zdravnika. Zdravljenje pljučnega raka je namreč učinkovitejše, če bolezen odkrijemo dovolj zgodaj,« je opozorila doc. dr. Martina Vrankar, specialistka radioterapije in onkologije ter vodja multidisciplinarnega tima za zdravljenje tumorjev prsnega koša na Onkološkem inštitutu Ljubljana.
Razlika v izidih zdravljenja je velika. Pri bolnikih, pri katerih je rak odkrit v zgodnjem stadiju, petletno preživetje presega 60 odstotkov, pri bolnikih z razsejano boleznijo pa je nižje od desetih odstotkov. V zadnjih letih so napredek omogočili sodobnejši kirurški in obsevalni pristopi ter razvoj tarčnih zdravil in imunoterapije. Pri nekaterih bolnikih lahko sodobno zdravljenje tudi pri razsejani bolezni za dalj časa zaustavi njeno napredovanje.
»Kar 30 odstotkov bolnikov s pljučnim rakom zaradi spremljajočih bolezni, ki so pogosto posledica kajenja in slabega splošnega zdravstvenega stanja, ne prejme specifičnega onkološkega zdravljenja,« še opozarja doc. dr. Martina Vrankar.
Kajenje ostaja najpomembnejši dejavnik tveganja
Kajenje je neizpodbitno najbolj močan dejavnik za nastanek pljučnega in tudi drugih rakov, zato je v Evropskem kodeksu proti raku med 14 ukrepi, ki jih lahko vsak posameznik sprejme sam, uvrščeno na prvo mesto. Kajenje je povezano s približno 85 odstotki primerov pljučnega raka. Bolezen sicer lahko prizadene tudi ljudi, ki nikoli niso kadili. Tveganje za raka pljuč povečujejo še drugi dejavniki, med njimi izpostavljenost radonu, onesnaženemu zraku in pasivnemu kajenju. V Sloveniji se pojavnost pljučnega raka povečuje zlasti pri ženskah, pri katerih se je epidemija kajenja začela pozneje kot pri moških.
Opuščanje kajenja je eden najpomembnejših ukrepov za zmanjševanje tveganja, vendar premagovanje nikotinske zasvojenosti pogosto ni preprosto. Dr. Tomaž Čakš, specialist javnega zdravja in predstojnik območne enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje Ljubljana je opozoril tudi na nevarnost novih nikotinskih izdelkov, zlasti za mlade. Elektronske cigarete, ogrevani tobačni izdelki in nikotinske vrečke niso brez tveganja, njihova uporaba pa lahko vzdržuje zasvojenost z nikotinom.
»Ljudem, ki želijo opustiti kajenje, ne smemo pripisovati pomanjkanja volje. Nikotin povzroča močno zasvojenost in veliko lažje jo je premagovati ob ustrezni strokovni podpori. Takšna pomoč je v Sloveniji na voljo brezplačno,« je poudaril dr. Tomaž Čakš.
Kje dobimo brezplačno pomoč
Ljudje, ki želijo opustiti kajenje ali uporabo drugih nikotinskih izdelkov, se lahko obrnejo na Centre za krepitev zdravja in zdravstveno-vzgojne centre v zdravstvenih domovih, kjer so na voljo individualna svetovanja in skupinske delavnice. Brezplačno in anonimno svetovanje zagotavlja tudi telefonska številka NIJZ 080 27 77, vsak dan med 7. in 10. uro ter med 17. in 20. uro.
Poleg svetovanja, podpore in sprememb vsakodnevnih navad bodo v Sloveniji predvidoma kmalu ponovno na voljo tudi zdravila za zdravljenje nikotinske odvisnosti. »Zdravilo deluje kot delni agonist nikotinskih receptorjev, zmanjšuje željo po kajenju in blaži odtegnitvene simptome. Predvidoma bo na voljo na beli recept, namenjeno pa bo odraslim, ki želijo opustiti kajenje,« pojasnjuje dr. Čakš. Zdravilo je namenjeno podpori v obdobju opuščanja kajenja, zdravljenje pa običajno traja 12 tednov.
“Bila sem suženj svoje odvisnosti.”
Osebni izkušnji sta na tiskovni konferenci predstavila Jolanda Jakofčič, ki se je pri opuščanju kajenja vključila v delavnice Centra za krepitev zdravja, in Tone Bošnik, ki brez cigaret živi že 19 let. Njuni izkušnji sta tudi opomnik, kako pomembna je podpora pri tej odločitvi.
Jolanda Jakofčič je zelo zgodaj v mladih letih začela kaditi in to počela celih 50 let. Niti najmanjšega resnega namena ni imela nehati, čeprav je večkrat poskušala in so jo v družini k temu zelo spodbujali. Potem se je namesto nje vsled bolezenskih težav odločila družinska zdravnica in jo poslala v Center za krepitev zdravja. “Kar je bilo sprva prisila, je postalo velika hvaležnost. Seveda smo ob prvem odmoru na srečanju v CKZ vsi kar tekli na cigatero, vendar sta mi neznanski optimizem ter profesionalni in subtilni prijemi ge. Jožice zlezli v možgane, tam ostali in danes sem že štiri mesece brez cigarete. Zaenkrat lahko zdržim, ko me večkrat na dan prime, da bi prižgala. Tudi v družbi nekoga, ki kadi, sem že lahko”, je dejala Jolanda in dodala, da se ji v tem času izboljšal krvni tlak in umiril kašelj.
»Vaje in tehnike, ki nam jih je na delavnici predstavila gospa Jožica, so mi dale misliti. Ko sem začela beležiti, koliko cigaret na dan dejansko pokadim, in upoštevati nasvet, naj si ne kupujem zaloge cigaret vnaprej, temveč vedno le eno škatlico, sem šele zares spoznala, kako suženjski odnos imam do cigaret. Bila sem suženj svoje odvisnosti. Neprestano sem razmišljala, ali bom imela dovolj cigaret do naslednjega jutra ali pa se bom morala še zvečer oziroma ponoči odpeljati v trgovino. Takrat sem si prvič zares zaželela, da bi se rešila tega suženjstva in končno postala svobodna,« še pripoveduje Jolanda Jakofčič.
Tone Bošnik je prenehal kaditi sam in brez pomoči pred 20 leti. Glavni razlog za to je bila napoved prihoda novega družinskega člana. Zaželel si je, da svojega vnuka, kot je dejal, ne bi pričakal s cigaretnim dimom, kot je svoje otroke. Družina ga je sicer že nekaj časa spodbujala k prenehanju kajenja, poskusil je večkrat, a nikoli ni uspelo. Ustavila ga ni niti hospitalizacija zaradi meningoencefalitisa, kjer je na infekcijski kliniki ležal kar nekaj tednov brez cigaret. Ko je ozdravel, se je želja po kajenju vrnila. “Ko sem se odločil, sem se dokončno. Seveda je bilo težko, posebej, ker je bilo moje kajenje v veliki meri družabne narave in službenih pavz,” je dejal. A je zdržal in želja se danes ne vrne več.
MEDNARODNA TELEFONSKA