Marjan Doler - Društvo onkoloških bolnikov Slovenije

Moje srečanje z rakom prostate ali kako sem po bolezni našel pot, ki me osrečuje

Sem Marjan Doler, leta 2011 sem pri 57 letih zbolel za rakom prostate. Po operaciji se je bes v meni stopnjeval zaradi urinske inkontinence. Žal nisem imel nikogar s podobno izkušnjo, da bi se lahko pogovoril. Takrat sem sklenil nekaj pomembnega – postal bom prostovoljec – in ko so težave izzvenele, sem to tudi uresničil.

Živel sem razgibano in polno življenje. Že v rani mladosti sem se začel ukvarjati s športom, ki me tako ali drugače spremlja celo življenje. Tudi šole nisem zanemarjal; vedno sem želel vedeti več, biti med boljšimi, celo najboljši. To me je pripeljalo do uspešne poslovne poti in mirnega, dokaj udobnega življenja. Zgodaj sem si ustvaril družino. Otrokoma sem želel biti prijatelj in ju poskušal kot mladostnika čim bolje razumeti. Morda zato, ker je meni tega v mladosti primanjkovalo.

Moja draga soproga je bila, na mojo srečo, vedno razumevajoča za vse vragolije, ki sem jih počel skupaj z otrokoma ali pa tudi sam, in roko na srce, ni jih bilo malo. Za strpnost sem ji še danes zelo hvaležen. Nosila je veliko odgovornost in breme najinega zakona, naše družinske harmonije, veliko tudi na račun svoje poslovne poti. Živeli smo razgibano življenje, polno ljubezni, medsebojnega spoštovanja in razumevanja.
Otroka sta odrasla, si ustvarila družini; prišli so vnuki, veliko smo se družili, se razumeli, skratka doživljali smo najlepše, kar si lahko človek želi v življenju. Na bolezen v času harmonije človek niti ne pomisli.

Vendar nam v življenju pač ne more ali pa ne sme biti prelepo…
Nikoli nisem bil resneje bolan; zdravnika sem obiskal le v primeru športnih poškodb, ki pa jih na srečo tudi ni bilo veliko. Pa ne da bi imel zadržke ali predsodke do zdravnikov, saj sta bila oba moja, že davno pokojna starša, zdravstvena delavca. Prepričeval sem se, da preventivni pregledi pri mojih abrahamovih letih in dobri telesni kondiciji nikakor še niso potrebni.
Šele sedaj dojemam, kako napačno je bilo moje razmišljanje.
Še dobro, da me je nekega dne zabolelo v prsih. Takrat pa sem že pomislil, da bi bilo dobro opraviti kakšen pregled. Kmalu sem prišel na vrsto pri kardiologu, ki je ugotovil, da je z mojim srcem vse v najlepšem redu, če zanemarim rahlo povečan pritisk in holesterol. Ugotovil pa je zvišan PSA v krvi. Svetoval mi je takojšen obisk pri urologu. Do tedaj nisem občutil nobenih težav in bolečin pri uriniranju ali večje pogostosti uriniranja. Zato sem šel k urologu povsem miren; niti pomislil nisem, da bi bilo lahko kaj resnega.

Po pregledu pri urologu pa ni šlo po mojih predvidevanjih in pričakovanjih. Slabih šest mesecev sva spremljala vrednost PSA, ki je kar krepko naraščala, opravila biopsijo prostate in ugotovljen je bil RAK. Glede na rezultat biopsije je urolog predlagal takojšnjo operacijo.
Diagnozo sem sprejel z zelo mešanimi občutki. V meni se je porajala kopica dvomov, za katere sprva nisem našel ne razlage, ne odgovora. Edino, kar mi je bilo znano, je bilo dejstvo, kaj za »moškega« pomeni odstranitev tega organa, saj sem bil pri 57 letih še v dobri kondiciji.
Nisem dolgo okleval, saj si v življenju človek mora postaviti prioritete. Življenje je na prvem mestu, vse ostalo mi ni bilo več tako pomembno. Družino sem si že ustvaril, moja žena pa bo zagotovo razumevajoče sprejela težave, ki nastanejo z odstranitvijo tega moškega organa.

Operiran sem bil v Slovenj Gradcu. Dobil sem občutek, da je tam zelo strokovno medicinsko osebje. Nikoli ne bom pozabil njihove prijaznosti in prisrčnosti. Še danes, 5 let po operaciji, hodim vsako leto k njim na kontrolni pregled, čeprav bi ga lahko opravljal tu, v Ljubljani, kjer je moj dom.
V bolnišnici sem bil med najmlajšimi bolniki, če ne celo najmlajši. V duši mi ni bilo prijetno. Pa ne zaradi starejših sotrpinov, ki so ležali poleg mene, ampak zaradi notranjega besa, ki me je začel razjedati, predvsem zaradi dejstva, da bi lahko ta zahrbtna bolezen, če že ne šla mimo mene, pa vsaj počakala kakšnih deset let.
Doma se je ta bes v meni še stopnjeval, bil sem zelo neučakan. Urinska inkontinenca je bila tudi po nekaj mesecih po operaciji še vedno močno prisotna. Bilo je zelo moteče; nikakor se nisem mogel sprijazniti z nastalimi posledicami, ki so se pojavile po operaciji.
Žal nisem imel nikogar s tovrstno ali podobno izkušnjo, da bi lahko pridobil prepotrebne nasvete ob nastalih težavah in nevšečnostih, ki sem jih bil deležen.

Takrat sem v sebi sklenil nekaj pomembnega. Odločil sem se, da v kolikor premagam to zahrbtno bolezen do popolne ozdravitve, želim svoje pretekle izkušnje in prehojeno pot od bolezni do ozdravitve deliti naprej z vsemi, ki to potrebujejo.
Po določenem času, približno enem letu, so neljube posledice operacije počasi pojenjale. Počutje se je počasi vrnilo na mesto, ki je bilo zame in za moje bližnje sprejemljivo. V času okrevanja se alternativnega zdravljenja nisem posluževal; zaupal sem uradni medicini in zaupam ji še danes. Držal sem se vseh navodil, ki mi jih je zdravstveno osebje predpisovalo, in počakal, da je čas opravil svoje. In tudi je.
Prišel je trenutek, da obljubo, ki sem si jo dal, izpolnim. Včlanil sem se v Društvo onkoloških bolnikov Slovenije z željo, da postanem prostovoljec in poskušam pomagati na osnovi lastne izkušnje vsem, ki si te pomoči želijo.
Že pri prvem stiku z Društvom in predvsem ob prvem obisku skupine za samopomoč sem začutil, koliko dobrote in topline je prisotne v teh ljudeh. Pričakal me je prisrčen objem in takoj sem dobil občutek dobrodošlosti. Že po nekaj obiskih in druženju s skupino pa sem tudi pri sebi začutil spremembo.

Postal sem bolj umirjen, bolj strpen in razumevajoč, skratka boljši človek.
Sedaj sem popolnoma ozdravljen. Kmalu bo minilo peto leto od moje operacije in vesel sem, da sem iz te bitke izšel kot zmagovalec. Na nek način sedaj živim bolj kakovostno kot pred boleznijo. Bolj cenim vse darove, ki mi jih nudi življenje. Živim polneje. Skrbim za svoje zdravje z zdravim načinom in odnosom do življenja, rednim obiskovanjem zdravnika in ne pretiravam v svojih drobnih razvadah.
Po bolezni sem našel pot, ki me osrečuje in zapolnjuje. Nikoli ne bom izvedel, če bi hodil po tej poti tudi, če se ne bi bil spopadel z zahrbtno boleznijo.

Če bi na poti, ki sem jo prehodil, iskal samo cilj, bi ostal sedaj, ko sem ga našel, prazen, ker pa sem našel pot, ki me osrečuje, pa cilj vedno nosim v sebi…