Zaradi bolezni še ob socialno varnost?

»Ko sem se delno invalidsko upokojena vrnila v službo, delodajalec ni vedel, kaj bi sploh počel z mano, na katero delovno mesto bi me dal. Leta so bila potrebna, da sem ponovno dosegla raven, s katero sem na delovnem mestu, kjer opravljam strokovno delo, zadovoljna tako sama kot tudi delodajalec.«

»Le 320 evrov pokojnine je dobila ženska, ki je pri 40 letih zbolela za rakom. Pred boleznijo je bila s srednješolsko izobrazbo zaposlena v pisarni. Ker je upokojena invalidsko, po zakonu ne sme opravljati nobenega dela, s katerim bi kaj zaslužila, saj bi v tem primeru izgubila pokojnino, prav tako ne prostovoljnega dela. Obsojena je na to, da je doma, revna in brez socialnih stikov. «

»Si lahko predstavljamo, kako naj bolnik preživi mesec s 300 ali 400 evri invalidske pokojnine? Lahko to razumejo poslanci, ministri, predsednik vlade ali predsednik države? Lahko to tolerira družba, v kateri živimo in v kateri bo v prihodnje za rakom zbolel vsak drugi moški in vsaka tretja ženska?«

Taki in podobni medijski zapisi postajajo naša vsakdanjost, na katero se nikakor ne sme navaditi ne laična ne strokovna javnost. Vloga civilne družbe, zlasti nevladnih organizacij, je v tem, da na nevzdržno stanje opozarjamo in naredimo vse, kar je v naši moči, da bi se odločujoči deležniki − vsak na svojem področju − vsaj za korak približali obolelim z rakom in se vživeli v njihov položaj.  Združenje slovenskih organizacij bolnikov z rakom ONKO NET je v želji po dialogu organiziralo okroglo mizo z naslovom Zaradi bolezni še ob socialno varnost?, ki je dne 22. 1. 2019 potekala na Onkološkem inštitutu Ljubljana, in opozorilo na številne socialne izzive, s katerimi se soočajo bolniki z rakom in številni  drugi  kronični  bolniki.  Predstavniki  organizacij  bolnikov  z  rakom  in  strokovnjaki  s področij  zdravstva,  zdravstvenega  zavarovanja,  invalidskega  varstva  ter  gospodarstva  so poudarili, da obstoječe zakonodajne rešitve niso ustrezne. Rak  vpliva  na  vsa  področja  bolnikovega  življenja,  tudi  na  socialno  varnost,  saj  začasno  ali  trajno pomembno zniža prihodke posameznika in njegove družine. »Socialna varnost je v procesu zdravljenja in rehabilitacije ključnega pomena, da se lahko bolnik res celostno posveti čim hitrejšemu okrevanju. Če je socialna varnost med bolniško odsotnostjo ustrezno urejena, pa je precej drugače, ko se zdravljenje zaključuje,  saj  se  bolniki  ob  povratku  na  delo  soočajo  z  omejitvami,  skrajšanim  delovnim  časom, nemalokrat  pa  zaradi  posledic  bolezni  dela  več  ne  morejo  opravljati  in  se  morajo  delno  ali  v  celoti invalidsko  upokojiti.  V  Združenju  ONKO  NET  zato  opozarjamo  na  potrebne  sistemske  rešitve,  ki  bi bolnikom in nekdanjim bolnikom z rakom zagotovile lažji povratek ali vstop na trg dela in jim v primerih, ko so zaradi bolezni trajno nezmožni za delo, omogočile dostojno preživetje,« je pozvala predsednica Združenja ONKO NET in izvršna direktorica Združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L Kristina Modic.

O omenjenih izzivih so spregovorili še Marjan Sušelj, generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, mag. Dean Premik, direktor Sektorja za izvedenstvo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Branko Meh, predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana,  prim. dr. Nena Kopčavar Guček, specialistka družinske medicine Zdravstvenega doma Ljubljana,  doc. dr. Jaka Cepec, moderator foruma Pravna pomoč bolnikom z rakom in predsednik Združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, in dr. Tanja Španić, predsednica Združenja Europa Donna. Slednja je  takole izpostavila težave  bolnikov ob  povratku  na  delo: »Izkušnje bolnikov kažejo, da imajo delodajalci  velikokrat premalo posluha za prilagoditev delovnega mesta ali prekvalifikacijo. Zaposlenega, ki se lahko v službo vrne le za krajši delovni čas,  nadrejeni pogosto  ne  obravnavajo  več  kot  enakovrednega  sodelavca,  zato  ni  deležen  nagrajevanja  in napredovanja; morebitnih nadur, ki jih zahteva proces dela, mu delodajalec ne sme izplačati in podobno. Druga velika težava so invalidske pokojnine ali delna nadomestila za invalidnost, ki so resnično nizka. 210 evrov delnega nadomestila ob polovični plači ne zadošča za normalno  življenje, da ne omenjam številnih bolnikov z rakom, ki morajo mesec preživeti s 300 ali 400 evri invalidske pokojnine. Vse to so vprašanja, ki jih moramo še urediti.«. Generalni direktor Zavoda  za zdravstveno zavarovanje Slovenije  Marjan  Sušelj je  opozoril,  da postajajo dolgotrajni bolniške odsotnosti vedno večje breme. Novembra 2018 je bilo na bolniški odsotnosti, daljši od enega leta, 8322 zavarovancev, daljši od petih let pa 200 zavarovancev; najdaljša bolniška odsotnost ta hip pa traja neprekinjeno že več kot 11 let! Dodal je: »Bolniška odsotnost, zlasti dolgotrajna, je veliko breme najprej  za  same  zaposlene,  pa  tudi  za  njihove  delodajalce,  izvajalce  zdravstvenih  storitev,  nosilce socialnih zavarovanj kot tudi za družbo v celoti. Na eni strani bi kot družba morali bolj učinkovito in v večji meri izvajati preventivne in promocijske ukrepe za ohranjanje zdravja prebivalcev, posebej tudi za varno in zdravo delovno okolje, ter krepiti odgovornost posameznika za lastno zdravje. Po drugi strani pa bi morali tudi zagotoviti sistemske rešitve, ki bodo po vzoru najrazvitejših evropskih držav zagotavljale bolnim ali poškodovanim delavcem hitro okrevanje in vrnitev na delovno mesto, v primeru zmanjšane delazmožnosti  pa  učinkovito  prekvalifikacijo  in  prezaposlitev  delavca  ter  učinkovitejšo  poklicno rehabilitacijo.«. Razlogi za naraščanje dolgotrajnih bolniških odsotnosti so različni, med drugim so povezani tudi z dolgimi  čakalnimi dobami v zdravstvu ter nizkimi invalidskimi pokojninami in delnimi nadomestili za invalidnost. Povprečna  invalidska  pokojnina  je  novembra  2018  znašala 545,31.  Na  Zavodu za pokojninsko in invalidsko  zavarovanje  Slovenije  si  po  besedah  mag.  Deana  Premika,  direktorja  Sektorja  za izvedenstvo, želijo, da bi se »čim več zavarovancev v naših postopkih čim prej uspešno rehabilitiralo in vrnilo na delo. Prav tako si želimo tudi, da bi se pokojnine in vsi dohodki iz naslova invalidskega varstva sproti usklajevali in da bi njihova višina našim zavarovancem omogočala dostojno življenje ter da bi  bili  postopki  čim bolj hitri, enostavni in usklajeni.«. Bolnikom,  ki  to  zmorejo,  čimprejšnji  povratek  na  delo  svetuje  tudi  medicinska  stroka,  saj  je  delo pomemben del posameznikove rehabilitacije. Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, dr. med., je poudarila, da bi se moral bolnik čim prej vrniti, če se le da, na svoje delovno mesto; če to ni mogoče, pa na neko drugo delovno mesto v istem kolektivu, ki ga zmore. Vračanje na delo naj ne bo nujno za štiri ali osem ur; na delo naj se vrne tudi za dve uri na dan. Nikakor ne gre pozabiti tudi na možnost dela od doma. Seveda je pri tem potrebno upoštevati pacientove želje, stopnjo prizadetosti, interesov. Vsekakor  je bolnika potrebno soočiti z možnostmi, ki jih ima. Žal številni bolniki delo jemljejo kot nekaj, kar škodljivo vpliva nanje.  Prim. dr. Nena Kopčavar Guček, dr. med., pa je opozorila, da je med nami okoli sto tisoč bolnikov in bolnic z rakom, kar pomeni, da rak ni več smrtna,  ampak  kronična  bolezen,  in da  nas  podaljševanje  delovne  dobe postavlja pred pomembno dilemo, ali je delo za bolnika z rakom škodljivo ali pa morda celo koristno: »Če  se človek  ne  počuti dobro  na  delovnem  mestu  in  v  kolektivu,  se  bo  upiral  vrnitvi  v službo. Pri povratku na delovno mesto se prepleta več faktorjev, kot so bolnikovo zdravstveno stanje, zahtevnost delovnega mesta, predhodni odnosi v kolektivu, motivacija za delo in podobno. Mladi bolniki, ki obolijo za rakom, si zelo želijo nazaj na delo in jih je strah opredelitve, da bodo postali invalidi in bodo tako v življenju omejeni.«. Dolgotrajne  bolniške  odsotnosti  in  potrebne  prilagoditve  v  delovnem  okolju  so  sicer  izziv  tudi  za delodajalce. »V obrti in podjetništvu se soočamo s hudim pomanjkanjem usposobljenega kadra, zato vsakršna  odsotnost  delavcev  zaradi  bolezni  predstavlja  zlasti  za  delodajalce  z  majhnim  številom zaposlenih velik problem. V praksi to rešujemo tako, da skušamo za ta čas zaposliti nadomestnega delavca  ali  pa  delo  prevzamejo  nosilec  dejavnosti  in  njegovi  družinski  člani.  Naša  prizadevanja  na področju  zdravstvenega  sistema  pa  so,  da  breme  nadomestil  v  času  bolniške  odsotnosti  preide  z delodajalca na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije že po 20 koledarskih dneh, ZZZS pa bi moral plačevati nadomestilo neposredno zavarovancu,« je  pojasnil  Branko  Meh,  predsednik Obrtno-podjetniške  zbornice Slovenije.  Moderator  foruma  Pravna  pomoč  bolnikom  z  rakom doc. dr. Jaka Cepec pa je predstavil najpogostejša vprašanja bolnikov z rakom, ki so povezana predvsem s pravicami iz socialnih zavarovanj, delovnih razmerij in bolniško odsotnostjo: »Osrednja  problema, ki  ju  zaznavam, sta  izgubljenost  bolnikov  zaradi  težko  razumljive  in nepregledne zakonodaje in stigma bolnikov zaradi sistema, ki od njih zahteva aktivno uveljavljanje svojih pravic, namesto da bi jim pristojni organi aktivno pomagali pri njihovem uveljavljanju.«

Vsi govorci so izpostavili potrebo po sistemskih in zakonodajnih spremembah, s katerimi bi bolnike lahko spremljali celostno, multidisciplinarno in od prvega dne postavitve diagnoze. Uradni postopki, s katerimi se srečujejo bolniki z rakom in drugi bolniki, morajo biti enostavni, usklajeni in hitri, predvsem pa bolnikom razumljivi. Opozorili so na potrebo po individualni obravnavi bolnikov in na nujnost točke, na kateri bi bolniki na enem mestu prejeli celostne informacije o pravicah, ki jim pripadajo. Bolnikom in nekdanjim bolnikom z rakom je torej potrebno s sistemskimi ukrepi omogočiti čimprejšnje okrevanje in povratek na delo, ki ga zmorejo, jim zagotoviti celostno medicinsko poklicno rehabilitacijo, ljudem pa, ki jih je bolezen trajno oropala zmožnosti za delo, omogočiti dostojno življenje in socialno varnost. Kot je bilo slišati, se tudi pri nas pripravljajo sistemske rešitve za celostno rehabilitacijo bolnikov z rakom. Če bodo zagotovljena sredstva, naj bi se koncem leta končal pilotni projekt celostne rehabilitacije bolnikov z rakom. Pozvali so tudi k aktivnejšim politikam promocije zdravja in spodbudam delodajalcem za vlaganje v zdravje in varnost zaposlenih.

Za več informacij vam je Združenje slovenskih organizacij bolnikov z rakom ONKO NET na voljo na tel. št. 031 643 122 ali na elektronskem naslovu: modic.kristina@gmail.com

Združenje ONKO NET je v slovenskem prostoru prisotno že 3 leta in zajema približno 8000 bolnikov. Sestavlja ga 7 nevladnih organizacij s področja pomoči rakavim bolnikom, in sicer:

Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L,

Združenje za boj proti raku dojk Europa Donna,

Združenje EuropaColon,

Ustanova Mali vitez,

Društvo ko-Rak.si,

Moško onkološko društvo OnkoMan in

Društvo onkoloških bolnikov Slovenije.