Pričevanja

Gregor Pirc

Konec dober, vse dobro

Ime mi je Gregor Pirc, rojen l. 1973 v Ljubljani. Za rakom sem zbolel maja 1998, star 24 let. Začetek je bil zelo težak, saj sem naletel na neoseben in ignorantski odnos zdravnikov, kar pa se je kasneje spremenilo. Danes sem zdrav in vesel, da se je vse dobro izteklo. (2005)

Ko sem bil na začetku poti, sem iskal nekoga, ki je vse to že doživel oz. premagal. Nekoga, ki bi me razumel. Pa ni bilo nikogar. Prav zato sem se odločil, da bi pomagal drugim, ki potrebujejo pomoč. Tako sem postal prostovoljec-koordinator skupine za samopomoč moških z rakom na modih.

Aprila 1998 sem si zatipal bulico na levem testisu. Nek notranji glas mi je govoril, da zadeva ni nedolžna. Zato sem odhitel k sosedi po zdravstveni priročnik in tam našel tisto, česar sem se bal. Obiskal sem osebno zdravnico, ki pa ni zatipala ničesar, kar bi bilo lahko zaskrbljujoče. Vendar me je vseeno napotila k specialistu urologu.

Na Polikliniki pa sem doživel prvo razočaranje. V sprejemni pisarni mi je sestra dejala, da ne morem k zdravniku, češ da je čakalna doba dolga in da se je potrebno naročiti. Zato sem se moral zlagati, da me boli. To jo je prepričalo in še istega dne sem bil pregledan.

V ordinaciji pa sem doživel drugo razočaranje. Pregledal me je zdravnik in še specializantka. Zdravnik mi je zatrdil, da se tipa le obmodek in da je vse popolnoma normalno. Z odgovorom nisem bil zadovoljen. Ponovno sem ga vprašal, če je v svojo trditev trdno prepričan. Odgovoril mi je pritrdilno. Če želim, pa lahko grem še na ultrazvok. Predlog sem sprejel. V Kiničnem centru sta me pregledala prijazna zdravnica in zdravnik. Po pregledu testisov, sta me prosila, da dvignem majico, češ da morata pregledati še trebuh. Takrat sem vedel, da nekaj ni v redu.

Z izvidom, ki ga nisem najbolje razumel, sem takoj odšel nazaj k urologu. Oddal sem ga sestri na vratih ordinacije, ta pa mi je čez nekaj trenutkov prinesla napotnico za takojšen sprejem na Urološko kliniko. Zdravnika bi želel še kaj vprašati, ampak ga sploh nisem več videl.

Naslednji dan sem v bolnišnici doživel novo razočaranje. Jutranja vizita je šla mimo mene, kot da me ni. Na vprašanje, kaj bo z mano, mi je eden od zdravnikov cinično odgovoril: "Ja, brez jajčka boš ostal." In so šli. Ostal sem povsem sam in prestrašen. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi mi lahko karkoli razložil in pomiril moje strahove.

Operiran sem bil v sredo in odpuščen v petek. Odstranili so mi levo modo in dimeljsko bezgavko. Tega nisem izvedel od zdravnika, saj ga od sprejema nisem nič več videl, ampak od…. Sicer pa se tistih dogodkov ne spominjam rad, saj je bilo takšnih neprijetnih situacij kar nekaj.

Sedaj pa domov in mukotrpno čakanje na obvestilo, kako naprej. Groza. Rekli so mi, da bo izvid v 14. dneh, meni pa se je zdelo, kot da traja 14 let.

Pri vsem tem, kar se mi je zgodilo, sem imel le to srečo, da sem preko prijateljev spoznal, mojo "supersestro" Cilko, ki mi je pomagala obvladovati strah in nekako pripraviti na soočenje z resnico. Brez nje mi ne bi uspelo, zato iskrena hvala.

Čez približno 14 dni sem dobil pošto. Še preden sem odprl ovojnico, sem stekel na stranišče. Saj veste, živci naredijo svoje. In potem? Kruti stavek, za katerega sem na vso moč upal, da mi ga ne bo treba nikoli prebrati: "Vabljeni ste na urološko-onkološki konzilij." Da, samo to je pisalo in nič drugega. Kosilo, ki me je čakalo na mizi, sem odrinil stran in zajokal. Nisem vedel, kaj naj storim. Kar naenkrat vse okoli mene sploh ni obstajalo več. Zberem se in spomnim spodbudnih Cilkinih besed: "Če ne boš jedel, boš lačen."

Na konziliju pa novo razočaranje. Vsa moja vprašanja so naletela na gluha ušesa. Slišal sem le neke strokovne izraze, ki jih nisem razumel. Potem me je pregledal urolog. "Opravili bomo še CT slikanje in če bo vse v redu, vam odstranimo še bezgavke iz trebuha!" je dejala zdravnica, ki je bila prisotna na konziliju.

Slikanje je pokazalo, da je vse v redu. čez slab mesec sem bil operiran. Odstranili so mi bezgavke iz trebuha. Prvič sem doživel malo topline in razumevanja s strani urologa dr. Homana. Po 14. dneh so me odpustili z izvidom, da so bezgavke negativne. To je bil razlog za solze sreče.

Po tednu dni sem imel že prvi obisk na Onkološkem inštitutu. Prvi stik z zdravnico dr. Stanovnikovo je bil navdušujoč. Zdelo se mi je, da je prva, ki se zaveda svojega poklica. Prvič sem se lahko pogovarjal odkrito, dobil odgovore na svoja vprašanja in prvič sem zaupal v zdravnika in zdravljenje.

Tumor je bil odkrit v I. stadiju, zato dodatne terapije nisem potreboval Sem pa imel zelo pogoste kontrole.

Ja, tako se je vse skupaj začelo pred sedmimi leti. Upam, da nikoli več. Ne meni, ne drugim.

Ko sem bil na začetku poti, sem iskal nekoga, ki je vse to že doživel oz. premagal. Nekoga, ki bi me razumel. Pa ni bilo nikogar.

Zato sem se odločil pomagati tistim, ki zbolijo na novo. Da ne bodo doživeli takšnih razočaranj, kot sem jih jaz. Da ne bodo tako sami, kot sem bil jaz. Pa da ne bo pomote. Imel sem podporo cele družine, dekleta in prijateljev. Pa kaj, ko te nobeden od njih ne razume. Ko nobeden ne ve, kako se počutiš in kaj ti roji po glavi. Včasih ti je zaradi njih še težje, ko vidiš, da na trenutke oni trpijo še bolj kot ti.

Takrat se nihče ni pogovarjal o tem, saj je bila to tabu tema. Spomnil sem se le zgodbic iz rane mladosti, kdo vse je umrl in kako je trpel. O preživelih pa nič. In v tem je napaka naše družbe. Vsi govorijo le o smrti, namesto da bi govorili o življenju. Zato človek ko zboli, najprej pomisli na smrt. Ja seveda, saj drugih zgodb ne pozna kot le zgodbe o smrti.

In to je potrebno spremeniti. Pogovarjati se je treba pozitivno, saj je večina v glavi. Najhuje je pozdraviti duševno bolečino. Če ti nekdo zatrdi, da možnost obstaja, potem se v boj podaš čisto drugače, kot če ti vsi nekaj prikrivajo in se nihče noče pogovarjati s teboj o teh stvareh.

Samo predstavljajte si, kako je, ko ves zgubljen prideš k zdravniku, da ti bo pomagal, k človeku, ki bi ti moral dati upanje in sočutje, pa naletiš na hladen tuš. In če že zdravnik ne pokaže nobenega interesa, potem veste, kako šele se počuti pacient.

Zato se lahko na našo skupino za samopomoč obrnete vsi, ki bi želeli karkoli vprašati in morda deliti svoje izkušnje z nami, na društvu pa lahko dobite tudi strokovno pomoč.

Upam, da se bo spremenil tudi odnos nekaterih zdravnikov do obveščanja in sporočanja diagnoze in da bodo ljudem znali dati upanje. Eden mojih predhodnikov je nekoč rekel, da so največji morilci neznanje, nestrokovnost in neobveščenost. Če človek nima upanja, potem tudi vse ostalo zbledi. Upanje pa ostaja vedno, četudi so možnosti zelo majhne. VEDNO!!! Saj veste, upanje umre zadnje. (2005)