Pričevanja

Marija Murko

Če gori hiša, so nujni gasilci

Ime mi je Marija Murko in kmalu bom dopolnila 80 let. Dobro se počutim, čeprav sem pred 32 leti prestajala težko zdravljenje zaradi raka jajčnikov in še enkrat pred dobrim letom, ko se je bolezen ponovila. (2010)

8. avgusta 1978 sem prvič prestopila prag stavbe A Onkološkega inštituta v Ljubljani, kjer so mi rešili življenje. In tako bom januarja 2011 dopolnila že 80 let.

Bolezen se je začela z neznačilnimi težavami. Začela mi je uhajati voda, vsakič ko sem malo navzkriž stopila. Zato sem šla h ginekologu, ki je ugotovil tumor, samo ni vedel, ali je na steni maternice ali na mehurju. Poslal me je v bolnišnico na Ptuju, kjer so me pripravili na operacijo. Zdravnik je rekel, da imam tumorje, da jih je porezal in poslal na preiskavo v Ljubljano. Ko sem ga vprašala, kdaj bom šla domov, je rekel, da bom šla lahko samo za 2 dni, potem pa naprej na zdravljenje. Jaz pa v jok. Odgovorila sem: Ne. Če je že tako daleč, grem pa raje kar domov, da bom doma umrla. Bilo je hudo. Zelo sem bila šokirana. Dr. Kristan mi je še pojasnjeval: Mi imamo samo škarje in nož, kar pa ni dovolj. Tumorje smo porezali samo za preiskavo, zdaj boste morali pa na Onkološki inštitut v Ljubljano. Tam dela moj prijatelj prof. Havliček, sem se že dogovoril z njim. Nato je poklical tudi moža, da je še njemu povedal, zakaj moram naprej na zdravljenje. Saj ne vem, kaj mu je govoril. O raku se takrat še ni govorilo tako odkrito kot danes, čeprav smo na koncu vsi vedeli, za kaj gre. Zdravnik pa je bil prepričljiv, ko mi je še rekel: Če gori hiša, so nujni gasilci, sicer pa se nobena župa ne poje tako vroča, kot se skuha.

undefined
Na Onkološki inštitut prihajam že 30. let; sedaj v ambulanto številka 8.

Potem sem se pa kar sprijaznila in so me zapeljali na Onkološki inštitut. Začeli so me zdraviti. O diagnozi raka pa tudi tukaj ni nihče naravnost spregovoril. Ampak smo vedele, čeprav nismo spraševale. Enkrat pa je na viziti ena bolnica vprašala zdravnika, kakšno diagnozo ima. Presenetila ga je in kar glasno za vse v sobi je odgovoril: Kaj si pa mislite, menda ja veste, da niste zaradi angine tukaj; saj veste, kakšna bolnica je tukaj! Sedaj pa je glede obveščanja bolnika in seznanjanja z njegovo boleznijo zelo drugače.

Zdravljenje je bilo kar naporno. Najprej sem imela 30 obsevanj, potem 3 mesece kemoterapijo, ki sem jo dobivala po en teden v injekcijah, vmes pa sem bila 3 tedne doma. Izgubila sem vse lase. To me je zelo prizadelo. Potem sem dobivala še endoksan v injekcijah. Po njem sem imela zelo močne slabosti z bruhanjem. Pa je tudi to minilo in 20. decembra istega leta sem bila operirana. Vse so mi odstranili, maternico in jajčnike.

undefined 
V pogovoru s prostovoljkama Društva onkoloških bolnikov Slovenije.

Sprva sem bila res zelo malodušna. Takrat sva z možem ravno gradila hišo. Ko me je ob petkih pripeljal domov na prosti izhod in me to in ono spraševal v zvezi s hišo, sem mu odgovarjala: Delaj, kakor veš in znaš, saj jaz ne bom rabila hiše.

Tudi mož je bil prizadet, pa mu je dr. Havliček zagotovil: Vašo ženo bom pozdravil, vi boste prej šli kot ona, ker se preveč sekirate. Žal je moj mož res umrl že pred 24 leti. Bil je srčni bolnik in nenadna smrt ga je prezgodaj vzela. V tistih težkih dneh zdravljenja in okrevanja pa mi je zelo veliko pomagala tudi moja mama. Seveda sta mi tudi hčerki stali ob strani, kolikor sta mogli poleg svojih obveznosti.

Kmalu je življenje spet steklo po normalnih tirnicah. Hodila sem na redne kontrole na Onkološki inštitut. Moja zdravnica je že vrsto let dr. Vrščajeva, ki je zame enkratna.

Pred enim letom je ugotovila ponovitev bolezni. Ob rednih kontrolah na pol leta vedno oddam kri tudi za tumorski marker ca 125, ki se je začel dvigovati. Zato me je zdravnica poslala na UZ trebuha in izvedela sem, da nekaj ni v redu. Sledile so dodatne preiskave, CT in punkcija vranice – in ugotovili so metastaze v vranici. Na konziliju so se odločili za operacijo. Priprave so hitro stekle in 27. 3. 2009 me je dr. Brecelj operiral. Imela sem popolno zaupanje vanj. Pred operacijo mi je še rekel: Operacija bo težka, se bom pa potrudil, da bo vse v redu.

undefined
Moja zdravnica je zame enkratna.

Operacija je uspela. Zelo sem oslabela, shujšala za 10 kg, bila sem brez apetita. Bila pa sem dovolj trmasta, da se nisem pustila. Z voljo in vztrajnostjo je šlo počasi na bolje. Začela sem previdno tudi hoditi ven, najprej oprijemaje samo do garaže, vztrajno vsak dan, potem do vrta, do ceste …

Živim v skupnem gospodinjstvu s hčerkino družino. Že prej sem omenila tudi svojo mamo, ki mi je v bolezni veliko pomagala. Živela je pri meni vse do svoje smrti v 93. letu.

Ne bi mogla reči, da mi je rak spremenil življenje. Najbrž ne bi bilo nič drugače. Vedno sem delala in še delam, kolikor morem. Nimam diete, nobena hrana mi ne škodi. Imam veliko veselje z vrtom, vso zelenjavo z doma vzgojenimi sadikami pridelam sama. Imam veliko rož. Počutim se popolnoma zdrava pa pazim se.

(c) Društvo onkoloških bolnikov slovenije | Pravna obvestila | Avtorji
Povečaj pisavo
Pomanjšaj pisavo
Natisni