Pričevanja

Sonja Grižon

Božično darilo

Sem Sonja Grižon, stara 45 let. Za rakom maternice sem zbolela pred dvema letoma. Kar precej časa je trajalo, da so ugotovili, kaj je vzrok mojih močnih krvavitev. Pozdravili so me z operacijo, dodatno zdravljenje ni bilo potrebno. (2010)

Ginekološke težave so se začele pri 43 letih. Redno sem hodila na ginekološke preglede, kontracepcije nisem uporabljala do rojstva druge hčerke pri 36 letih, ko sem se odločila za maternični vložek in ga nosila 5 let brez težav. Potem so se začele močnejše menstrualne krvavitve in manjše vmesne; nakar mi je spontano izpadel maternični vložek. Šla sem do svojega ginekologa, ki me je pregledal in rekel, da je vse v redu. Priporočil mi je maternični vložek mireno. Naj premislim. Menstruacije so se potem uredile, bile so sicer močne, a krajše, tudi vmesnih krvavitev ni bilo. Po 5 mesecih sem se odločila za mireno. Potem sta bili dve menstruaciji v redu, sledila je komaj opazna vmesna krvavitev; naslednja menstruacija pa je bila že spet močnejša. Skupaj z gmoto krvi mi je izpadla mirena. Sledila je huda krvavitev, zato sem takoj odšla h ginekologu. Po pregledu je rekel, da imam vnetje, da je zato izpadel maternični vložek. Predpisal mi je antibiotik in počitek. Krvavitev se je v naslednjih dneh res zmanjšala, vendar ni prenehala. Bila je komaj opazna; ginekolog mi je ob kontroli rekel, da je v redu. Čez približno 10 dni sem znova začela krvaveti, čeprav še ni bil čas za menstruacijo. Izlivom krvi so sledile spet kepe krvavega tkiva. Res je bilo grozno. Čeprav sem po naravi izredno občutljiva in boječa, sem začutila veliko moč v sebi in si rekla: Močnejša sem od tega! Mož me je odpeljal v bolnišnico na urgenco. Po ultrazvočnem pregledu me je zdravnica začudeno vprašala, ali mi ni moj ginekolog povedal, da imam miome na maternici. Le kako naj bi to vedel, saj mi pregleda z ultrazvokom ni nikdar opravil. V bolnišnici so mi naredili čiščenje maternice in po dveh dneh sem bila doma. Olajšana, da je to mimo.

Ob kontroli v bolnišnici pa mi je zdravnica povedala, da histološki izvid ni v redu; našli so odstopanja in zato svetujejo odstranitev maternice. Zadeva ni nujna, le priporočljiva, naj si vzamem čas za premislek do naslednje kontrole. Bila sem šokirana. Že misel na bivanje v bolnišnici mi je pognala strah v kosti, kaj šele operacija. Ne, če ni nujno, ne grem. Potem pa so se spet začele vedno bolj močne menstruacije. Spet se začenja, sem pomislila, nočem spet na urgenco. Grem na operacijo! Postajala sem slabokrvna, utrujena, bleda. Čeprav sem veliko pojedla, se nisem nič redila. Slednje mi je edino ustrezalo. Svojo odločitev sem ob kontroli povedala zdravnici.

Srečna spet doma v objemu svojih hčera, Rebeke in Iliare.

O operaciji že prej pogovorili, nekaj sem izvedela še z interneta. Tudi z možem in hčerkama smo vse "splanirali", kako bo, ko bom v bolnišnici in potem doma. Enako sem se pogovorila v službi. Bila sem dobro pripravljena, vendar so mi dan pred operacijo kar "dobro delali živčki". Vse je potekalo v redu. Po enem tednu bivanja v bolnišnici s sebi enakimi bolnicami in ob prijaznem zdravstvenem osebju sem bila že doma. Končno je vse hudo minilo, le še okrevanje in potem spet normalno življenje, sem si mislila.

Kmalu sem dobila pismo iz bolnišnice. Pisalo je, naj se čez dva tedna javim na ginekološko-onkološkem konziliju. Kaj? Še enkrat sem prebrala. Rak! Začutila sem, kot da sem se v sebi sesula na tisoče drobnih delcev. Oblile so me solze. Mož me je objel, jaz pa sem jokala. V glavi je bila zmeda misli: rak, konec, smrt, otroka – komaj 8 in 14 let imata … Telesno si še nisem povsem opomogla od operacije, sedaj pa sem bila še psihično na tleh. V naslednjih dneh sem skušala čim manj misliti na to, tako da sem stalno nekaj počela. Pomagalo mi je, če sem komu pripovedala, kaj se mi dogaja. Obiskala sem tudi človeka, ki mi je dal upanje prek vere in molitve.

Prišel je dan, ko sem se javila v bolnišnici in izvedela, da sem imela raka maternice, in sicer leomiosarkom, da bodo potrebne dodatne preiskave, morda še kakšna operacija. Bila sem vsa zmedena, čeprav so bili vsi izjemno prijazni. Še posebej sem hvaležna ginekologinji, ki je poskrbela, da sem v tednu dni opravila vsa potrebna slikanja in bila z izvidi napotena na Onkološki inštitut v Ljubljano. Medtem sem veliko prebirala o tej vrsti raka in prišla do zaključka, da so sarkomi izredno huda oblika raka.

Zelo težko mi je bilo vstopiti na Onkološki inštitut. Ne vem, ali sem v nogah čutila nemoč zaradi strahu ali zaradi vročine, ki sem jo dobila ponoči. Še dobro, da sem imela ob sebi moža. Hitro sem bila na vrsti za pregled. Zdravnica je bila zelo prijazna, pregledala je izvide in z globokim strahom sem pričakovala, kaj mi bo povedala. Rekla je, da je stanje dobro, da ne kaže, da bi se rak razširil, da pa se ta vrsta raka rada ponavlja. Konzilij bo odločil ali bo morda vseeno potrebno obsevanje ali kemoterapija. Naj jo pokličem čez dva dni, da mi bo povedala odločitev konzilija, je še naročila. Po tem pogovoru sem čutila olajšanje, odvalilo se mi je težko breme in po dolgih mučnih dnevih sem začutila neizmerno olajšanje. Naslednji dan je bil čudovit, čeprav me je skrbelo, kaj bo odločil konzilij.

Z domačega balkona imam lep razgled na morje in Koper.

Bilo je dva dni pred božičem, ko sem izvedela, da dodatno zdravljenje ne bo potrebno, ampak le pogoste kontrole. Ob tej novici sem najprej ostala brez besed, potem pa sem se zdravnici na drugi strani telefonske žice iskreno zahvalila za najlepše božično darilo, ki sem ga kdajkoli prejela. Seveda ne le jaz, temveč vsi moji najbližji.
Čeprav se morda zdi, da navsezadnje vse skupaj ni bilo tako hudo, naj povem, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem si opomogla tako telesno kot psihično. Pri tem mi je zelo pomagalo zdraviliško zdravljenje v termah Dobrna, razumevanje doma kot tudi v službi, pa seveda strokovna in človeška pomoč zdravnikov, od osebnega do raznih specialistov, med njimi so dr. Tonello, dr. Smajila, dr. Vrščaj, dr. Groleger, za katere lahko iskreno trdim, da so zame resnični "angeli brez kril". Zdaj vem, da jim je potrebno zaupati in sprejeti vso ponujeno pomoč.

Vem, da se bolezen lahko ponovi, a o tem ne razmišljam več toliko. Skušam živeti drugače, bolj umirjeno in pozitivno. Naučila sem se, da prav iz vsake stvari, dogodka ali človeka, pa naj bo še tako negativen, izluščimi tudi nekaj pozitivnega. In prav ta bolezen – rak – me je naučila, da se je treba pri vsaki težavi boriti in nikakor ne obupati.

Za dežjem vedno posije sonce!