Pričevanja

Nataša Kogovšek

Življenje - pot čez ovire

Sem Nataša Kogovšek, pred 21 leti sem zbolela zaradi raka dojke. Uspešno sem prestala zdravljenje z operacijo in kemoterapijo. Svoje delo fizioterapevtke sem nato opravljala še 13 let s skrajšanim delovnim časom. Sedaj delujem že vrsto let kot prostovoljka v programu Pot k okrevanju. (2005)

Svojo zgodbo pišem z globoko mislijo na Vas, bralce spletnih strani. Pogovori z ženskami, ki so bile operirane na dojki, so me prepričali, da v stiski vsi iščemo nekoga, ki nas bi poslušal in razumel, najbolj pa verjamemo tisti osebi, ki je podobno izkušnjo že preživela. 

Nikoli ne bom pozabila, kaj je bilo prvo, ki mi je vlilo tako zelo potrebno vero v dober konec. V bolniški sobi na Onkološkem inštitutu nas je bilo pet žensk po operaciji dojke. Med njimi je bila drobna Štajerka, zabavna in vseskozi dobre volje. Povedala je, da je to njena druga operacija, ker se je bolezen po petnajstih letih pojavila na drugi dojki. Takrat sem si z olajšanjem rekla: "Saj v petnajsti letih pa lahko še veliko naredim in doživim, otroka bosta odrasla in potem imam še petnajst let…." Stara sem bila sedemintrideset let, petnajst oziroma trideset let pa se mi je v tisti stiski za preživetje zdelo ogromno in tudi dovolj. Drugo nepozabno tolažbo pa sem dobila od sošolke, zaposlene na Onkološkem inštitutu, ko mi je dejala, da imam dobro prognozo. Začela sem se zavedati, kako pomemben je vsak dan, vsak trenutek in si postavljati vrednote zaradi katerih moram živeti. V prvi vrsti so bili to družina, otroka in starši in potem moje poklicno delo fizioterapevtke, ki sem ga opravljala z veseljem.

Prvih petnajst let je hitro minilo. Sedaj po enaindvajsetih letih, brez ponovitve bolezni, pa si ne postavljam več ciljev, ki bi jih morala doseči v nekem določenem času, pač pa sprejmem vsakršen izziv, ki mi odkriva nove poti in neskončno sem hvaležna ljudem, ki me spremljajo na teh poteh.

Ko sem zbolela, se nisem spraševala, zakaj ravno jaz, pač pa: zakaj? Vzroke sem iskala pri sebi, v načinu hitrega in napetega življenja: skrb za dva otroka, poleg rednega dela v službi še delo v sindikatu in delavskem svetu, mnogo časa in energije pa nam je vsem v družini vzela še gradnja hiše. Tistega leta sem bila zelo utrujena. Opomogla si nisem niti v času dolgega poletnega dopusta, po katerem sem se kmalu soočila z boleznijo. Po prvem sumu na tumor so si preiskave sledile ena za drugo in zaključek je bil: maligni tumor dojke.

Ni me vrglo na tla, kot rečejo nekateri. To dejstvo sem sprejela kot nekaj, kar me je čakalo in bo tudi minilo. Prizadelo me je, vendar mi je pomagalo, da sem strah in tesnobo delila z domačimi, v družini. Ko se spominjam preteklih dogodkov, se mi zdi, da mi je bilo še najtežje na poti domov tistega dne, ko sem izvedela, da je tumor maligen in da bi bilo najbolje, da odstranijo celo dojko. Zdelo se mi je, kot da se je ustavil čas. Po glavi so mi rojile misli: "Kako naj povem staršem in možu, da bi jih čim manj prizadelo? Kaj bo z otrokoma? Kako bo z menoj?"

K sreči se je zdravljenje hitro začelo: odstranitev cele dojke z bezgavkami v pazduhi vred in potem kemoterapija. Slednjo sem najtežje prenašala. Tako sem si po peti injekciji ob vseh težavah (slabost, bruhanje, glavobol, driska), ki so trajale točno dva dni in pol rekla, da na zadnjo kemoterapijo sploh ne bom šla. No, pa sem tudi to prenesla in počutje se je začelo obračati na bolje. Vsi v družini smo sprejeli raka kot bolezen, ki so mi jo v bolnišnici pozdravili. V zdravilišču pa sem si opomogla še telesno. Tam sem se prvič soočila tudi z uporabo proteze. V garderobi pri preoblačenju sem bila tako zelo obremenjena s tem, da ne bi kdo videl moje brazgotine oz. tega, da sem brez dojke, da sem pogledala še v strop, da bi se prepričala, da me zares nihče ne opazuje. Ta občutek nekakšne panike pri preoblačenju je trajal kar dolgo, dokler se nisem zavedela dejstva, da bom manj opazna (če sploh bom), če bom to opravila, kot da z mano ni nič narobe. Od takrat se brez zadržkov preoblečem tudi sredi plaže, če je potrebno. Rehabilitacija v zdravilišču mi je zelo veliko pomagala. Sobo sem delila z Marjano, s katero sem bila skupaj že v bolnišnici in sva še sedaj dobri prijateljici. Tudi to je vplivalo na vsestransko dobro okrevanje, tako psihično kot telesno. Ta izkušnja potrjuje, da je zdraviliško zdravljenje zelo pomembno in bi ga morala biti deležna vsaka ženska po operaciji.

Petmesečno okrevanje po operaciji mi je neznansko dobro delo. Odklopila sem vse obveznosti in bila razbremenjena nenehnega časovnega pritiska. Začenjala sem živeti bolj zavestno, se drugače, bolj zavestno posvečati otrokoma in skrbeti za lastno okrevanje. Redno sem telovadila, tudi večkrat na dan, na Oddelku za psihoonkologijo sem se naučila avtogenega treninga in začela redno izvajati tudi vaje iz joge. Vse je pripomoglo, da sem se po petih mesecih okrevanja počutila zdravo in psihofizično pripravljeno za nadaljnje delo. 

Še dolgo pa je bil prisoten strah pred ponovitvijo. V takih trenutkih sem pogledala v knjigo Rak ni smrt in poiskala odgovore na trenutne težave. Naučila sem se prepoznavati bolezenske znake in različne vrste bolečin, ki jih kot fizioterapevtka prej nisem poznala. Včasih se je pojavilo tudi samopomilovanje, pa skrite solze in kompleksi, vendar se je počasi vse spreminjalo v pozitivno počutje. Mnogo mi je pomenila prijaznost dobre sosede, kolegic in drugih sodelavcev v službi in seveda dobro počutje med svojimi doma.

Po petih mesecih sem se vrnila v službo, kjer sem s polovičnim delovnim časom delala še trinajst let. Posledice operacije so bile najbolj opazne na roki: gibljivost rame je bila sicer skoraj popolna, a mišična moč je bila oslabljena in težja fizioterapevtska dela kot so razgibavanje okončin, sem morala opravljati previdno, da roke nisem preveč utrujala. Kljub temu sem v tem obdobju pridobila kar nekaj novih znanj in začela delati tudi na čisto drugih področjih, ki so me duhovno obogatila in osrečila. Morda so bila celo boljši nadomestek od stvari, katerim sem se morala odpovedati.

Pritegnila me je vsebina dela v Društvu onkoloških bolnikov, posebno aktivnosti samopomoči v okviru programa Pot k okrevanju. Že vrsto let sodelujem v Skupini za samopomoč žensk z rakom dojke Radovljica in pred nekaj leti sem začela delati kot prostovoljka za individualno pomoč ženskam po operaciji na Onkološkem inštitutu. Pri vsem tem delu sem se naučila ceniti in spoštovati slehernega človeka, še posebno nemočnega in nesrečnega, ki najbolj potrebuje pomoč in človeško bližino. Takih žensk, ki so zbolele zaradi raka na dojki, pa je veliko. Zdi se, da je vse večji porast te bolezni začel vplivati na zmanjšanje njihovih pravic do zdravstvenih storitev. Med temi naj ne bi prišlo do ukinjanje zdraviliškega zdravljenja. Kot fizioterapevtka in ženska, ki sem sama prebolela raka dojke trdim, da prav tovrstno zdravljenje zelo veliko pripomore k hitrejši in dobri celostni ozdravitvi in rehabilitaciji. To je dejstvo, ki ga moramo upoštevati in vanj verjeti. Tudi vsakdo, ki zboli, mora verjeti v svojo ozdravitev, da bo uspešneje premagoval ovire. Življenje je pot čez ovire, ki so zato, da jih premagujemo. (2005)