Pričevanja

Bronja Žakelj

Nekaj misli, kar tako ...

"Bronja, raka imaš, Hodgkina", mi je rekel oče takrat, dvajset let nazaj. Ni bilo lahko, ampak še sem tu, živa in zdrava. S svojo družino, ki me vsak dan spominja na to, kako lepo je življenje. (2009)

Premišljujem, kaj naj tokrat napišem. Kaj naj napišem tistim, ki s trepetom čakate v čakalnicah na končno diagnozo, tistim, ki si boste oddahnili, tistim, ki se jim bo sesul svet? Kaj naj napišem tistim, ki ležite v bolniških sobah, izmučeni od operacij, kemoterapije, obsevanja? Tako kot sem nekoč, tega je zdaj že dvajset let, v bolniški sobi ležala sama. Za debelimi zidovi stavbe B sem štela drobne kapljice, ki so tekle iz steklenice nad glavo, avtobuse, ki so s truščem speljevali s postaje pod oknom. Vse to sem že nekajkrat napisala. Tudi v Oknu. Napisala sem, da je bilo težko, včasih zelo zelo, in da je bolelo. Ampak vseeno se, morda tudi zaradi oddaljenosti spomina, tega leta ne spominjam z grenkobo v ustih. Nikoli me ne stisne pri srcu, ko grem mimo hiše, v kateri sem preživela del svoje mladosti. Tudi sedaj ne, ko vozim svoje otroke k logopedinji nadstropje više. Vedno grem nekako ponižno mimo prvega nadstropja, Katjuši in Matiji pa povem: "Glejta, tukajle, za temi nihajnimi vrati, so pa mene pozdravili. In tukajle, za temi, mi je sestra Metka pripravljala zdravila. In tukajle so zame kuhali kompot."  

Kolikor sem se na začetku strašno bala te stare hiše, saj so mi kot otroku povedali, da se tu zdravijo tisti z rakom, kar je že samo po sebi vzbujalo grozo, sem tistega leta to hišo in vse v njej, od vratarja, strežnic, sester pa do zdravnikov, vzljubila. Kajti ta stara, razpadajoča hiša, mi ni jemala življenja. Dajala mi ga je. Počasi, počasi, po drobnih kapljicah, ki so tekle vame.

Biševo. Kjer se vse spet postavi na pravo mesto.

Moja zgodba ima zaenkrat srečen tok ... Sedaj je spet vse dobro, pozdravila sem se, okoli mene so ljudje, ki jih imam rada in ki imajo radi mene. Blaž, Katjuša in Matija. In še veliko jih je. Ampak kar bi vam rada tule povedala, je, da tudi meni nekoč ni bilo lahko. Pa ne samo zaradi pošastno svetle slike pljuč v mojih rokah, igel, ki so bolele, obsevanja, zaradi katerega sem enkrat izčrpana omagala tam nekje nad Trento.

Kjerkoli že smo, najlepše je, ko smo skupaj. 

Takrat ko so ulice Londona postajale predolge, ko so mi nove leviske že plesale okrog pasu, ko nisem več mogla na Planjavo, oče pa mi je rekel, ko je stopil v kuhinjo: "Bronja, raka imaš, Hodgkina." sem bila stara devetnajst let. Ob koncu osnovne šole sem zaradi raka izgubila mamo in z Rokom, mlajšim bratom, sva ostala sama. Z očetom in Dado, babico, s katero smo skupaj živeli celo otroštvo. Mami ni bilo več, jaz sem imela raka na bezgavkah... Ko sedaj pogledam nazaj, je bila verjetno moja bolezen še najtežja za vse okrog mene. Težko je namreč gledati nekoga, ki ga imaš rad, kako leži v bolnišnici, na blazini, polni izpadlih las. Težko je to gledati, vem, posebno če ne verjameš, da bo enkrat bolje. In morda sem prav zato toliko bolj morala verjeti sama. Ker jih ni bilo veliko, ki so zares verjeli, ker ni bilo mame, ki bi me držala za roko in rekla, da bo vse še dobro, ker je bila Dada že stara in je komaj zmogla do Zaloške. Ker nisem imela nobene potuhe, nobenega pomilovanja. Morda sem prav zato sama tako dobro kot nikoli prej in nikoli kasneje neverjetno ostro vedela, kaj hočem. Tako trdno sem bila prepričana vase, da mi tega nihče ni mogel vzeti. Tudi ko sem enkrat nehote slišala, kako govorijo, da zdravljenje zame menda nima več pomena. Da se je rak razširil pod prepono. Da je vsega konec, da je bolje, da ta konec pride brez igel v žilah, brez ponižujočega umiranja za starimi zidovi Onkološkega inštituta. Seveda so bile to besede, ki so bolele in plašile in zaradi katerih me je bilo na trenutke neskončno strah. Tudi zaradi njih sem včasih jokala z obrazom, tesno zaritim v blazino svoje postelje, ali pa spraševala svojega fanta Urbana, kaj bo, če zares umrem. Vendar pa se vseeno nikoli niso preveč globoko zarile vame. Nikoli me niso ohromile in zaradi njih se nikoli nisem počutila manj živo. Ovila sem se v svoj svet, ki me je ščitil in branil in ki ni dopuščal močnih dotikov z drugega sveta. Ne nežnih in ne grobih. Besede "Drži se!" in "Bodi močna!" so plavale mimo mene, prav tako kot tiste "Konec je z njo". Izklopila sem se in sama v sebi nosila življenje. Tako močno in svetlo, da je ni bilo sile, ki bi ga lahko iztrgala iz mene.

Vsaj tako sem verjela takrat in tako verjamem še danes. Kar hočem povedati, je, da si v vsem tem na koncu pravzaprav vendarle sam. Eni bolj. Na žalost. Drugi manj. Obiski odidejo, sestre ugasnejo luči, noči so dolge, življenje zunaj teče tudi brez tebe. Bolečine se ne da razdeliti, strahu še manj.

Moj sonček.

Karkoli je že bilo, vedno sem verjela, da za vse težave obstaja rešitev. Mora. Vsaj ena. In da bolezen, tudi če gre za raka, še zdaleč ne pomeni konca. In da to še zdaleč ni najhujša stvar, ki te lahko doleti. To sem vedela že takrat. Mogoče zato, ker sem se, pravzaprav še kot otrok, srečala s koncem. Čisto pravim. Ko rešitve ne moreš več iskati. Ko je vse zaman. Teden dni po moji valeti smo v njenem najlepšem kostimu in novi bluzi pokopali mojo mamo. In le nekaj let po moji bolezni se je Roku v Šitah nad Tamarjem, nekega vročega julijskega jutra, zlomil klin. In še eden. In še eden. Vse do dna. In doma je čakala torta. In paradižniki tudi. In jaz.

Pa še eden ...

To je konec in tu ti zmanjka sape več kot le za hip. Rak pa je od te dokončnosti še tako zelo, zelo daleč. In polno je cest, poti in stezic, ki vodijo v življenje, ne pa od njega proč.  

... pa še dva spomina za povrh

Maruša in njen vijoličasti metulj

Bil je silvestrski večer, ko se je pred mojimi vrati znašla Maruša. To jesen sem izvedela, da imam raka na bezgavkah, maligni limfom, so rekli. Preživela sem prve kemoterapije, bila sem utrujena, izgubljala sem lase, novoletne zabave so se mi zdele kot oddaljen spomin. Urban, moj fant, je šel silvestrovat nekam v hribe, ne vem več čisto dobro, zakaj. Andreja pa je ob šestih popoldne klicala in odpovedala tradicionalno skupno praznovanje. Nikogar ni bilo blizu, še poklical ni nihče. Saj pravzaprav se niti ne spomnim, kako je tekel tisti večer ... precej klavrno, bi rekla.

Malo pred polnočjo pa zazvoni in pred vrati zagledam Marušo. Nikoli prej in nikoli kasneje se ni oglasila pri meni. Nekaj let pred tem sva sicer bili sošolki, ampak nikoli kaj dosti več kot to. Imeli sva vsaka svojo družbo, ona se je pravzaprav držala bolj zase. Že celo večnost se nisva srečali, takrat pa je stala tam, kot privid, z vijoličnim metuljem v rokah. "Glej, tole sem ti prinesla, Bronja. Sem naredila zate, tegale metuljčka. Saj ni nič posebnega, žice in najlonka. Sem se samo na hitro oglasila, ne bom motila, vem, da praznujete. Si dobro? Držim pesti zate, veš!" Bilo ji je malo nerodno; malo zaradi preprostega darila, se mi zdi, malo zato, ker se je kar tako pojavila na vratih, največ pa najbrž zaradi mene, saj sem stala tam kot vkopana. Komaj sem uspela kaj iztisniti iz sebe. Ker nisem znala povedati, kako neskončno lepo mi je, da se je spomnila name in kako krasen je njen metulj. Ker nisem mogla povedati, da ne praznujem, da ni nikogar zadaj za vrati. Ker sem imela v sebi polno solz, ker sem se bala, da se bom razjokala, stopila tam v tistem preddverju.

In Maruša je odšla, jaz pa sem jo od takrat videla le enkrat. Pa še takrat ni bilo prave priložnosti, da bi ji povedala, s kakšno toplino se še danes spominjam nje in tistega prosojnega metulja v njenih rokah.

Brankina bananina rulada

Mislim, da je bilo lani, morda predlani, tam nekje zelo kmalu po božiču, ko sem doma pekla bananino rulado. Vsako leto jo naredim. Vsaj enkrat. Otrokom je všeč, verjetno zaradi pisanih bonbonov, ki jih potem lovijo po vseh krožnikih. Meni pa zato, ker me spominja na tiste čase, ko je še nisem pekla sama, ko sem pri Urbanovi mami v kuhinji čakala, da se ohladi v hladilniku. Na čase, ki so bili kljub vsemu, kar je bilo, in kljub vsemu, kar je sledilo, pravzaprav neverjetno enostavni. Še danes točno ne vem, zakaj. Ali pa vem, pa je samo povedati težko.

No, skratka, listek z receptom je že ves raztrgan in zmečkan, črke so že davno razlite zaplesale po njem, dekagrami tudi. Vsakič komajda razberem, kaj mi je takrat, dvajset let nazaj, za tisto staro mizo v kuhinji, za katero sem tako rada sedela, narekovala Branka. In ko sem iskala prave merice po preperelem listu, sem ji napisala kratko sporočilce po telefonu. Takole nekako je šlo: "Živjo! Delam tvojo bananino rulado. Kdo bi si takrat mislil, da jo bom enkrat pekla za svoje otroke... Pozdrav vsem!"  

 In zdaj ga, tale droben recept, predajam tudi vam. Za srečo ali pa kar tako. Za hec.

• Testo: 5 jajc, 5 žlic sladkorja, 10 dag orehov in še malo čez, za posip
• Krema: 1 vanilijev puding, 0,5 l mleka, 1 vanilijev sladkor, 3 žlice sladkorja, ½ zavitka masla, 1,5 žlice moke
• Žele bonboni (najbolje kar tisti navadni, posuti s sladkorjem), 3 ravno prav zrele banane.

Beljake stepi v trd sneg, dodaj med mešanjem sladkor, rumenjake in mlete orehe. Peci 15 minut pri približno 150 stopinjah. Ko je pečeno, stresi na moker prtič in počakaj, da se ohladi.

Za pripravo kreme skuhaj vanilijev puding in ga ohladi. Maslo dodaj ohlajenemu pudingu, prav tako vanilijev sladkor in moko (jaz jo dam malo manj, kot je v receptu). Zamešaj v kremo. Ko je testo ohlajeno, ga namaži s kremo (malo je pusti za premaz) in potresi z narezanimi žele bonboni. Banane olupi, jim odreži konce in jih cele po dolgem zloži na biskvit. Zavij, namaži še s preostankom kreme in potresi z orehi. Čeprav je videti slastna, mora rulada, najbolje čez noč, v hladilnik.

Pa dober tek. In srečno! (2009)