Pričevanja

Silvo Vizjak

"Naj medi!" ali Moje življenje z boleznijo

Ime mi je Silvo Vizjak, star sem 46 let. Pred 15 leti so mi ugotovili raka ščitnice, ki je bil žal že precej razširjen. Zato je bilo zdravljenje naporno, soočal sem se tudi s hudimi bolečinami. Pa vendar mi je uspelo. (2009)

Moja pot do diagnoze raka ščitnice je bila dolga tri leta ali še malo čez in precej nenavadna. Prva težava, zaradi katere sem šel k zdravniku, je bilo močno razbijanje srca. Pojavljalo se je občasno, predvsem v mirovanju sem ga zaznaval. Nobene vzročne povezanosti nisem mogel ugotoviti. Postajalo je vse bolj moteče. Zdravniki pa nič. Saj so bili EKG-ji vedno normalni in tudi pritisk, drugih preiskav pa niso delali. Jaz pa sem vztrajal v prepričanju, da ne more biti vse v redu. Tudi vrat je postajal debelejši, kar sem najprej opazil po ovratniku srajce, ki ga sploh nisem mogel več zapeti.

Skoraj vsak mesec sem že bil pri zdravniku. Ko je bila nekoč druga zdravnica za nadomeščanje, sem ji znova o vsem potožil in vztrajal, da bi dal še kri za pregled. Gledala je izvide in rekla, da je vse v redu, vendar je pripomnila, da bi bilo dobro, če bi še enkrat šel h kardiologu – če poznam kakšnega, da bi se bolj zavzel, ker sicer se to ne bo rešilo, je še dodala. To me je zbegalo in prestrašilo. ťKako? Nikogar ne poznam …Ť Pa sem se spomnil na prijatelja iz otroških let, kardiologa v Rogaški Slatini.

Takoj mu je bilo vse jasno. "S srcem ni nič narobe, ti imaš povsem druge težave," je rekel in me napotil k specialistu za ščitnico v celjsko bolnišnico. Potem se je pa vse zelo hitro odvijalo. Opravil sem vrsto preiskav in bil napoten na Onkološki inštitut v Ljubljano, kjer me je prevzel dr. Bergant. Tudi on je bil začuden: "Kje ste bili prej? Kje?" "Ja, kje?" sem žalostno pomislil.

Vse preiskave so v Ljubljani ponovili. V tistem tednu sem bil že "sesut". Vse se mi je začelo podirati. Vidiš druge in se sprašuješ, kaj bo s tabo. Bil sem star 32 let, doma sem imel ženo in 7-letnega sina. Ko so mi povedali, da bo zaradi obsežnosti operacije potrebna premestitev na torakalni oddelek v Klinični center, me je še bolj stisnilo. In tam je spet zabolel tisti: "Kje ste pa prej bili?". Spominjam se konzilija. Govorili so med sabo, z mano nihče.

22. 3. 1994 - operacija je uspela. Bila je zelo obsežna, trajala je 12 ur – odstranili so mi celo ščitnico in bezgavke na vratu, odprli prsni koš in še tam odstranili metastatske bezgavke, ki so se razraščale vse do srca. Papilarni karcinom. Ostanke celic so mi kasneje še "požgali" z jodom.

Živeti z bolečino. Operaciji je sledila neizbežna bolečina, ki jo je blažil morfij po katetru – 10 dni in več. Nič ni kazalo, da bo kmalu kaj bolje. Na viziti so samo odkimavali in mi govorili: "Bomo videli, kaj bo." Šele takrat sem se zavedel, kako zelo razširjena je bila moja bolezen. Uvidel sem, da bo posledice treba vzeti v zakup – notranje brazgotine, prekinjene živce, omrtvičenost in mravljince v roki. Najhujša pa je bila bolečina. Leto dni po operaciji je bilo res grozno. Moraš se naučiti živeti z bolečino. Pomagal mi je tudi dnevnik, ki sem ga začel pisati že v bolnišnici in ga kar nekaj let skrbno vodil. Zdravljenje bolečine je res zelo težko. Tudi blokade sem dobival, pa protibolečinsko zdravljenje po katetru in v infuziji. Doživljal sem vse mogoče, včasih se mi je zdelo, da bom kar zblaznel. Po morfiju sem jemal tramal – ga včasih stopnjeval in "zobal", pa ni nič pomagalo. Najhuje je bilo pred spanjem, ko se je telo umirjalo in nisem mogel dobiti pravega položaja. Niti steklenice vode nisem mogel dvigniti, ne da bi se bolečina strašno povečala. Tudi šofirati nisem mogel.

Psihično sem bil čisto na tleh, zato sem poiskal pomoč na oddelku za psihoonkologijo. Spoznal sem, da bo treba zdraviti tudi miselnost, ne samo bolečino. Napaka je v podzavesti, pričakuješ prejšnje stanje, tega pa ni in to te ruši. In zaveš se, da tega ne bo več. Vendar upanja ne smeš opustiti.

Po treh letih sem dosegel velik napredek. Preobrat je nastopil takrat, ko sem nehal kriviti druge in spoznal, da ni rešitev samo v zdravilih. Naučil sem se živeti z bolečino, jo nadzorovati in obvladovati. Pomagali so mi sprehodi po gozdu, meditacije in sproščanje. Danes, po 15 letih, teh bolečin ni več. Nikoli se ne vračam nazaj. Seveda pa brez težav tudi sedaj ne gre, pa si pravim: "Nove bolečine, nove težave". Bolečine se pojavljajo odvisno od počutja, vremena … Roka je bolj dovzetna, pa bolečina med lopaticama, ki je ostala od katetra. Ampak s tem se da živeti. Če bi ocenjeval od 1 do 10, lahko rečem, da je bila po operaciji bolečina neprestano 10. stopnje, sedaj pa je občasno le 1. do 2., no včasih tudi 5. stopnje.

Doživiš pa marsikaj. Če nekdo zboli za rakom, naredijo pri nas kar križ čez njega. Ampak potem sem jim dokazal, da spet marsikaj zmorem, čeprav so me po štirih letih invalidsko upokojili. Seveda bi rad še delal, ampak ni šlo. Telo zahteva svoje, tudi več počitka.

Žena mi je pogumno stala ob strani. To moram še posebej poudariti. Vseskozi me je neskončno bodrila. Tudi ko sem bil čisto na tleh, s solzami v očeh, je bila optimistična in mi govorila: "Pa kaj, saj to bo šlo vse mimo. Tako kot voda steče mimo, bo tudi to minilo." Res zasluži vse priznanje. Vedno je bila ob meni kot bilka, ki je ni treba zalivati, pa vseeno cveti.

Uspelo nama je. Skupaj nama je uspelo. Zakon zahteva z obeh strani odrekanja, prilagajanja – brez tega ne gre. Okolica in tudi domači pričakujejo od tebe maksimalen doprinos. Marjana je vedno rekla: "To se ne sme preveč poznati". Vedno je bila 100-odstotno prepričana, da mi bo uspelo, v kar jaz še zdaleč nisem bil. Svojih depresivnih misli ji nisem nikoli izkazoval. Kako jih tudi bi, ko mi je na primer z veseljem prinesla domov novo srajco, mene pa je spreletelo: "Pa kaj mi to kupuje, saj tega itak kmalu ne bom več potreboval."

Pa gre, vključiti se moraš v življenje družine, sodelovati. Če sam ne zmoreš, se organiziraš in prosiš druge za pomoč. Ko sem zbolel, je bil sin star 7 let. Vedel je, da je ati bolan, več ga pa nismo obremenjevali. Ko je odraščal, je vse bolj dojemal resnico.

Odločitev za še enega otroka je bila zavestno načrtovana. Z ženo sva se odločila s polno odgovornostjo po štirih letih moje bolezni, ko se je stanje stabiliziralo. Nikoli mi ni bilo žal. Sedaj je Marcel star 11 let, Matic pa 22 in je že študent navtike v Portorožu. Zaželel si je morja; leto dni je bil tudi že na ladji.

Ko sva se odločala za drugega otroka, sem razmišljal: "Res mu ne bom mogel marsičesa nuditi, ampak lahko mu bom kljub temu dal veliko …". Z njim sem vse bolj intenzivno doživljal, bil dovzeten; ga spremljal od prvega nasmeha naprej skozi najmanjši prehlad, delil njegove skrbi in veselja. Pri prvem otroku je šlo vse tako hitro mimo, saj sva bila z ženo polno zaposlena poleg redne službe še z gradnjo hiše. Potem pa smo zaživeli na nov način, bolj polno, z drugimi vrednotami.

Čebele so mi pomagale. Na poti svojega okrevanja sem razmišljal o mnogih stvareh. Tudi o spremembi življenja. Ko mi je zdravje dopuščalo, sem se s prijatelji podal v hribe in kasneje tudi v gore. Vseskozi me je spremljala moja družina. Ugotovil pa sem, da me to ne zapolnjuje dovolj in sem si leta 1998 omislil hobi.

Pritegnile so me čebele, njihova skrb za družino in skupnost. Začel sem postopoma, z enim panjem, tako da sem sedaj pristal pri desetih. Pri opazovanju čebel, kako se sprehajajo s cveta na cvet in kako skrbno negujejo podmladek, sem začutil srečo in pomiritev. Če je pri čebelah vse v redu, so mirne, spoštljive druga do druge in nenapadalne. Če pa je kaj narobe ali jih kaj razdraži, potem so napadalne in branijo svojo družino. Ko pa napetost mine, so zopet mirne, kot da se ni nič zgodilo. V tem sem videl lepoto in mir.

Zato bi priporočal vsem, ki imajo težave in v problemih ne morejo najti sebe, da se oprimejo nekega hobija, ki jim bo v veselje, ne pa v breme. Pa še to –Bodite pozorni na svoje telo, skrbite za svoje zdravje in ob težavah nemudoma obiščite zdravnika.

Čebelarji se pozdravimo z NAJ MEDI, jaz bi pa še dodal:

Združevanje s pozitivno energijo nas nagrajuje in nadgrajuje. (2009)