Rak prostate
Opis bolezni in statistični podatki
Rakave spremembe prostate so zelo pogoste in s starostjo naraščajo. Rak prostate je postal pri moških v razvitih deželah najpogostejši rak, saj se je v zadnjem desetletju njegovo število več kot podvojilo. To je posledica aktivnega iskanja raka prostate pri moških z določanjem označevalca PSA (prostata specifični antigen) v krvi, s katerim se odkrije vse več majhnih, na prostato omejenih rakov. Kar pri tretjini moških, ki nikoli v življenju niso imeli težav zaradi raka prostate in umrejo zaradi drugih vzrokov, ob obdukciji odkrijejo rak prostate. Ob odkrivanju vse več majhnih rakov se je zmanjšal delež bolnikov z nanovo odkritim, že razširjenim rakom na ok. desetino, žal pa se njihovo absolutno število ni zmanjšalo.
Dejavniki tveganja in preventiva
Najpomembnejša dejavnika tveganja za obolevanje za rakom prostate sta družinska obremenjenost in starost. Ker nanju ne moremo vplivati, možnosti primarnega preprečevanja raka prostate praktično ni. Navkljub temu, da se v večini razvitih držav moški pogosto odločajo za aktivno iskanje raka prostate z določitvijo označevalca PSA (prostata specifični antigen) v krvi, je korist tega določanja zelo vprašljiva in trenutno nikjer v svetu še ne izvajajo aktivnega presejanja raka prostate.
Bolezenski znaki
Najpogostejši znaki, ki lahko kažejo na rak prostate so: pogosto uriniranje (zlasti ponoči), težave z začetkom uriniranja, šibek ali prekinjen curek, pekoče bolečine pri uriniranju, težave z erekcijo, bolečine pri ejakulaciji ter kri v urinu ali spermi. V takih primerih je potreben takojšen obisk pri zdravniku, da potrdi ali ovrže sum na rak prostate.
Postavitev diagnoze in stadija bolezni
Za razjasnitev sprememb v prostati uporabljamo digitorektalni pregled prostate, ultrazvočno preiskavo in določitev tumorskega označevalca PSA v krvi. Če je katera od preiskav sumljiva za raka, je potreben odvzem tkiva prostate. Patomorfološki pregled tkiva pove ali gre za rakave spremembe in opredeli patohistološko stopnjo malignosti tumorja. Stadij bolezni določajo: obseg in razširjenost rakavih sprememb v prostati, prizadetost bezgavk in oddaljeni zasevki.
Zdravljenje
Zdravljenje je odvisno od razširjenosti bolezn in splošnega bolnikovega stanja. Ko rak še ni razširjen izven prostate, priporočamo radikalno kirurško odstranitev prostate in področnih bezgavk in/ali obsevanje. Pri lokalno napredovalem raku prostate priporočamo obsevanje prostate in hormonsko zdravljenje; pri razsejanem pa hormonsko zdravljenje.
Stranski učinki in posledice zdravljenja
Po kirurški odstranitvi prostate so lahko kasne posledice, še zlasti za mlajše moške, neprijetne, to so: inkontinenca urina in blata ter impotenca. Takojšnji neželeni učinki obsevanja so večinoma prehodnega značaja, kot so: pekoče in pogoste mikcije, lahko tudi driska in inkontinenca blata. Inkontinenca urina in impotenca sta po obsevanju redkejši. Neželeni učinki hormonskega zdravljenja so: zmanjšanje libida, impotenca, povečanje prsi, zadrževanje vode v telesu.
Ponovitev bolezni
Bolezen se tekom let lahko ponovi. Po ustreznem prvem zdravljenju lokalno omejenega, še pogosteje pa lokalno napredovalega raka prostate, se rak razširi v mali medenici ali oddaljenih organih. Za sledenje bolezni je po prvotnem zdravljenju smiselno spremljati vrednosti PSA v krvi.
