Rak prostate

Rak prostate je najpogostejši rak pri moških v Evropi in tudi pri nas. To je pretežno bolezen starejših moških in ker v prihodnje pričakujemo nadaljnje staranje prebivalstva, bo tudi obolevnost za rakom prostate najbrž še naraščala. Po podatkih Registra raka RS je v Sloveniji leta 2013 zbolelo za rakom prostate več kot 1400 moških.

Rakave spremembe prostate – tumorska tvorba, ki sestoji iz nenadzorovano rastočih celic – so zelo pogoste in s starostjo naraščajo. Rak prostate je postal pri moških v razvitih deželah in tudi pri nas najpogostejši rak, saj se je v zadnjem desetletju njegovo število več kot podvojilo. To je posledica aktivnega iskanja raka prostate pri moških z določanjem označevalca PSA (prostata specifični antigen) v krvi, s katerim se odkrije vse več majhnih, na prostato omejenih rakov. Kar pri tretjini moških, ki nikoli v življenju niso imeli težav zaradi raka prostate in umrejo zaradi drugih vzrokov, ob obdukciji odkrijejo rak prostate. Ob odkrivanju vse več majhnih rakov se je zmanjšal delež na novo odkritih bolnikov z že razširjenim rakom.

Prostata

Prostata (obsečnica) je moška spolna žleza velikosti oreha, ki se nahaja za korenom penisa, pred danko (rektumom) in pod sečnim mehurjem ter objema del sečnice. Poglavitna funkcija prostate je proizvajanje semenske tekočine.

Statistični podatki

To je eden najpogostejših rakov pri moških po 50 letu. Po napovedih svetovne zdravstvene organizacije naj bi vsak šesti moški zbolel za rakom prostate. Tudi pri nas je bolezen v porastu. Po podatkih Registra raka RS je v Sloveniji leta 2013 zbolelo za rakom prostate več kot 1400 moških. Z aktivnim iskanjem je vse pogosteje ugotovljen tudi pri mlajših moških.

V primerih, ko je odkrita bolezen omejena na prostato, je delež ozdravljenih zelo visok. Splošna relativna stopnja preživetja za 5 let za vse stadije bolezni je v Evropi ok. 83 % (EUROCARE in slora.si). Številke so osnovane na podatkih, zbranih na podlagi opazovanja tisočev bolnikov, toda preživetje vsakega posameznika se lahko zelo razlikuje.

Najpomembnejša dejavnika tveganja za obolevanje za rakom prostate sta družinska obremenjenost in starost. Ker nanju ne moremo vplivati, ni možnosti primarnega preprečevanja.

  • Starost – Pojavnost raka prostate s starostjo strmo narašča.
  • Družinska obremenjenost – Moški, katerega oče in/ali brat (je) so že zboleli za rakom prostate, ima povečano tveganje, da bo tudi sam zbolel za rakom prostate.
  • Etnična pripadnost – V primerjavi z belci imajo pripadniki črnske rase zvečano in pripadniki rumene rase (npr. Japonci) zmanjšano tveganje za rak prostate.
  • Življenjski slog – Zunanji dejavniki, ki še niso povsem pojasnjeni in so povezani z zahodnim načinom življenja, vplivajo na povečano tveganje za pojav raka prostate.

Zaščitni dejavniki – hrana, ki vsebuje malo živalskih maščob, z veliko zelenjave in sadja ter redna fizična aktivnost bi lahko imeli zaščitno vlogo pri nastanku raka prostate.

PRESEJANJE

Presejanje pomeni aktivno iskanje raka pri ogroženi populaciji, ki nima nobenih težav. Na splošno je presejanje smiselno, če je na voljo zanesljiv test za zgodnje odkrivanje določene bolezni in če tako odkrito bolezen lahko učinkovito in varno zdravimo ter zmanjšamo umrljivost zaradi nje. Pri raku prostate je na voljo test PSA. Ta je visoko občutljiv in z njim raka prostate lahko odkrijemo zgodaj, lahko pa z njim odkrijemo (in posledično po nepotrebnem zdravimo) tudi rake, ki sicer nikoli ne bi delali težav. Pri večini starejših moških je namreč v prostati prisoten rak, ki ne dela nobenih težav. Mednarodna strokovna združenja zato ne priporočajo organiziranega presejanja za rak prostate pri vseh moških. Še največ koristi bi od tovrstnega presejanja lahko imeli moški, ki imajo posebej povečano tveganje za pojav raka prostate – črnci in tisti, ki so s to diagnozo družinsko obremenjeni (še posebej, če je sorodnik v 1. kolenu zbolel za rakom prostate v zgodnji starosti).

Zdravi moški, ki želijo opraviti test PSA, potrebujejo pred pregledom posvet z ustrezno usposobljenim strokovnjakom (npr. urologom). Seznanjeni morajo biti s potencialnimi koristmi in tudi slabostmi tovrstnega testiranja.

Simptomi, ki so najpogosteje povezani z zgodnjim rakom prostate, so:

  • pogosto uriniranje, zlasti ponoči, slaboten ali prekinjen tok urina, bolečina ali pekoč občutek med uriniranjem in krvav seč.

Večina teh simptomov ni lastna samo raku prostate. Enaki simptomi se lahko pojavijo pri moških, ki imajo nerakave bolezni, kot je na primer benigna hipertrofija prostate. To je povečan obseg žleze brez rakavih sprememb, ki se zaradi hormonskih sprememb zelo pogosto pojavi v starosti. Simptomi vezani na urin so lahko tudi posledica okužbe ali drugih težav.

V primeru, da se je rak razširil iz prostate v sosednje ali oddaljene organe, se zgoraj opisanim simptomom lahko pridružijo še:

  • bolečine v presredku, motnje pri odvajanju blata in motnje ejakulacije, bolečine v kosteh ter splošna oslabelost z izgubo telesne teže.

Za razjasnitev sprememb v prostati uporabljamo digitorektalni pregled prostate, ultrazvočno preiskavo in določitev tumorskega označevalca PSA v krvi. Če je katera od preiskav sumljiva za raka, je potreben odvzem tkiva prostate. Patomorfološki pregled tkiva pove ali gre za rakave spremembe in opredeli patohistološko stopnjo malignosti tumorja. Stadij bolezni določajo: obseg in razširjenost rakavih sprememb v prostati, prizadetost bezgavk in oddaljeni zasevki.
Ob sumu na raka prostate urolog običajno opravi ustrezne preiskave:

  • Test PSA (merjenje PSA v krvi)
    Za prostato specifični antigen (PSA) je beljakovina, ki jo izločajo normalne celice prostate v semensko tekočino. Nekaj PSA iz prostate ob tem »uide« tudi v kri. V splošnem velja, da čim višja je vrednost PSA v krvi, večja je verjetnost za raka prostate. Mejne vrednosti, pri kateri bi raka prostate lahko absolutno izključili, ni.
  • Digitalni rektalni pregled
    To je pregled, pri katerem urolog preko zadnjika potipa površino prostate, pri čemer išče nepravilnosti. Tipne zatrdline so zelo sumljive in velikokrat potrjujejo prisotnost raka.
  • Transrektalni ultrazvok
    Urolog vstavi ultrazvočno sondo v danko. Prostato pregleduje s pomočjo ultrazvočnih valov, ki se od nje odbijajo.
  • Ultrazvočno vodena biopsija prostate
    V primeru, da so izsledki zgoraj omenjenih preiskav nenormalni, se urolog odloči za odvzem tkiva prostate z biopsijo s pomočjo transrektalnega ultrazvoka.

Preiskave za ugotavljanje razširjenosti bolezni

Ob novoodkritem raku prostate je pomembno vedeti, kolikšna je razširjenost bolezni. Pri tem si lahko pomagamo z naslednjo slikovno diagnostiko:

  • magnetno-resonančno slikanje medenice (MR),
  • scintigrafija in rentgensko slikanje okostja,
  • računalniška tomografija (CT),
  • pozitronska emisijska tomografija (PET).

Opredelitev razširjenosti raka prostate

Na osnovi kliničnega pregleda in opravljenih preiskav lahko razširjenost bolezni opredelimo kot:

  • rak, omejen na prostato (lokalno omejena bolezen),
  • rak, omejen na prostato in na njeno neposredno okolico (lokalno napredovala bolezen),
  • razširjen rak (razsejana bolezen).

Radikalno zdravljenje

Za ozdravitev raka prostate je potrebno tumor popolnoma odstraniti ali kako drugače uničiti. V teh primerih govorimo o t. i. radikalnem zdravljenju. Zgodnjega raka prostate, omejenega na prostato ali na prostato in njeno neposredno okolico je mogoče ozdraviti.

Izbira vrste radikalnega zdravljenja je odvisna od razširjenosti in agresivnosti raka pa tudi od bolnikovega splošnega zdravstvenega stanja. Za ustrezno izbiro načina zdravljenja je pomemben multidisciplinarni pristop, pri katerem sodelujejo urolog, onkolog radioterapevt in internist onkolog.

Raka prostate lahko radikalno zdravimo:

  • s kirurško odstranitvijo rakavega tkiva ali
  • z obsevanjem rakavega tkiva.

Pri bolnikih z zgodnjim rakom prostate je zdravljenje z obsevanjem pogosto enakovredno kirurškemu zdravljenju. Bolniki, ki zbolijo za zgodnjim rakom prostate, bi po priporočilih mednarodnih strokovnih združenj morali biti seznanjeni z obema možnostma zdravljenja. Pri nekaterih rakih je uspeh zdravljenja z obsevanjem lahko večji, če bolniki sočasno prejemajo tudi hormonsko zdravljenje. Po kirurškem zdravljenju pri nekaterih bolnikih pride dodatno v poštev tudi obsevanje, če npr. tumor prerašča v okolico prostate, če tumor ni bil v celoti odstranjen ali če po operaciji prostate PSA ponovno prične naraščati. Samo hormonsko zdravljenje brez kirurške odstranitve prostate ali obsevanja prostate sicer lahko začasno odloži rast raka in njegovo napredovanje, ne more pa ga pozdraviti.

Zdravljenje je včasih možno odložiti – sledenje bolnika

Včasih je bolnike z zgodnjim rakom prostate možno tudi samo slediti. Aktivnega sledenja se je možno poslužiti pri izbranih bolnikih z majhnimin biološko neagresivnim rakom, pri katerih bi s takojšnjim zdravljenjem lahko povzročili več škode kot koristi. V tem primeru je bolnik skrbno spremljan in po potrebi radikalno zdravljen v primeru prvih znakov napredovanja bolezni.

Nadzorovano opazovanje ali čakanje pa pomeni, da bolnika sledimo manj intenzivno in ga pričnemo zdraviti (npr. s hormonsko terapijo) samo v primeru pojava težav zaradi raka prostate.

Zdravljenje napredovalega raka prostate

Do ponovitve in razširitve bolezni lahko pri nekaterih bolnikih pride kljub radikalnemu zdravljenju; včasih je rak prostate razširjen že ob postavitvi diagnoze. Običajno je prvi znak ponovitve zvišan PSA v krvi. Rak prostate najpogosteje zaseva v kosti in bezgavke, redkeje tudi v pljuča in jetra. Cilj zdravljenja napredovalega raka prostate je zazdravitev.

Hormonska terapija

je temelj zdravljenja napredovalega raka prostate. Moški spolni hormoni, imenovani androgeni, pospešujejo rast in zasevanje celic raka prostate, zato lahko z zdravljenjem, ki delovanju moških spolnih hormonov nasprotuje, zavremo njegovo rast.

Najpomembnejši moški spolni hormon je testosteron, ki nastaja v modih. Nekaj moških spolnih hormonov nastaja tudi v nadledvičnih žlezah.

Hormonsko zdravljenje raka prostate temelji na:

  • kastraciji – znižanju ravni testosterona v krvi in tkivih, ki ga dosežemo s kirurško odstranitvijo mod ali z zdravili (LHRH-analogi in antagonisti),
  • blokadi androgenih receptorjev v rakavi celici, ki jo dosežemo z antiandrogeni (bikalutamid, flutamid, nilutamid).

Hormonsko zdravljenje uporabljamo, dokler je z njim mogoče nadzorovati raka. To pri nekaterih bolnikih lahko traja tudi več let. Nadaljnje kratkotrajne zazdravitve so mogoče z drugimi oblikami zdravljenja, ki prav tako nižajo raven moških spolnih hormonov: kortikosteroidi, ženski spolni hormon (estrogen) in ketokonazol.

Kemoterapija

Čez čas napredovali rak prostate postane »odporen« na odtegnitev moških spolnih hormonov in v tem primeru govorimo o na kastracijo odpornem raku prostate. V tej fazi bolezni je rak običajno že precej razširjen po telesu in povzroča težave (npr. bolečine v kosteh, izgubo apetita, hujšanje, utrujenost).

Kemoterapija je oblika protirakavega zdravljenja, s katerim uničujemo rakave celice s pomočjo zdravil, imenovanih citostatiki. Pri raku prostate so na voljo trije citostatiki, ki se vsi predpisujejo v kombinaciji s kortikosteroidi in jih bolniki prejemajo ambulantno:docetaksel, kabazitaksel in mitoksantron. Bolniki so običajno najprej zdravljeni z docetakselom in prejmejo kabazitaksel ali mitoksantron šele ob napredovanju bolezni.

Ob napredovanju bolezni po zdravljenju z docetakselom so že na voljo tudi novejše oblike zdravljenja: sodobnejše oblike hormonskega zdravljenja kot sta abirateron acetat in enzalutamid ter zdravljenje z osteotropnim radiofarmakom radij-223 (alfaradin). Tudi ta zdravila bolnikom z napredovalim rakom prostate lahko izboljšajo preživetje in kvaliteto življenja.

Stranski učinki radikalnega zdravljenja

Tako kirurško zdravljenje kot obsevanje lahko povzročita neželene kasne posledice, kot so motnje erekcije, inkontinenca za urin in težave pri odvajanju blata.

Stranski učinki hormonskega zdravljenja?

Hormonsko zdravljenje pogosto povzroči neželene učinke. Nekateri bolniki so s hormonsko terapijo zdravljeni tudi več let, kar lahko vodi tudi v resne kronične zaplete. Pri bolnikih na hormonskem zdravljenju lahko pride do: impotence (nezmožnosti erekcije), upada libida (želje po spolnosti), inkontinence urina, navalov vročice in potenja, okvare jeter, driske, povečanih prsi (ginekomastije), krhkih kosti (osteoporoze) pa tudi do bolezni srca in ožilja ter sladkorne bolezni.

Stranski učinki kemoterapije?

Kemoterapija lahko povzroča neželene učinke, kot so:
utrujenost, slabokrvnost, izguba las, okužbe, driske in okvara živcev (nevropatija).

Pri bolnikih z napredovalim rakom prostate so pogosto prisotni zasevki v kosteh, ki lahko povzročijo zaplete, na primer zlome kosti. Z uporabo zdravil, kot sta zoledronska kislina in denosumab, se verjetnost teh zapletov lahko nekoliko zmanjša. Tudi ti dve zdravili redko povzročata resne neželene učinke.

Bolezen se tekom let lahko ponovi. Po ustreznem prvem zdravljenju lokalno omejenega, še pogosteje pa lokalno napredovalega raka prostate, se rak razširi v mali medenici ali oddaljenih organih. Za sledenje bolezni je po prvotnem zdravljenju smiselno spremljati vrednosti PSA v krvi.

Porast PSA napoveduje ponovitev bolezni oziroma neuspeh zdravljenja. V primeru, da se bolezen ponovi v mali medenici je smiselno obsevanje, če bolnik pred tem še ni bil obsevan.

V primeru razsoja bolezni v oddaljene organe, je smiselno hormonsko zdravljene. Hormonsko zdravljenje je zelo učinkovito zdravljenje razsejanega raka prostate. Z njim je pri veliki večini bolnikov mogoče doseči večletne dobre zazdravitve. Ko bolezen ne odgovori več na hormonsko zdravljenje in začne ob njem napredovati, je potrebno razmisliti o možnem citostatskem zdravljenju. Najpomembnejše pa je v tem obdobju zdravljenje in lajšanje simptomov. Ustrezno simptomatsko zdravljenje bolečine in ostalih težav izboljša kakovost bolnikovega življenja.

Print Friendly, PDF & Email
MENU