Domen Ribnikar – Moj onkolog 2022

Uredništvo revij Viva in Medicina je že 26. po vrsti podelilo priznanja nagrajencem akcije Moj zdravnik v 11 določenih kategorijah. V kategoriji moj onkolog so bralci omenjenih revij izbrali Domna Ribnikarja, dr. med., spec. internistične onkologije. Nagrado mu je podelila predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije, Ana Žličar.

Domna Ribnikarja je v članku, ki je bil objavljen v reviji VIVA, Medicina in ljudje 10.6.2022 predstavila avtorica Andreja Šalamun:

»V pogovorih z bolniki je treba biti odkrit, tudi če napoved ni dobra, bolnika spodbujati pri zdravljenju, mu dati vedeti, da ti ni vseeno zanj, mu omogočiti, da večkrat vpraša o stvareh, ki mu niso jasne, hkrati pa je pomembno, da se bolniki zavedajo tudi svoje odgovornosti v procesu zdravljenja,« pravi moj onkolog asist. Domen Ribnikar, dr. med., specialist internistične onkologije. Poudari, da si je treba prizadevati za dobre medsebojne odnose in mlade zdravnike, ki prihajajo s fakultete v bolnišnice, začeti zgodaj učiti, kaj je dobra in zdrava komunikacija. Tudi sam se trudi vzgajati čim boljše prihodnje rodove onkologov.

Domna Ribnikarja je pot z Gorenjskega vodila na študij medicine v Ljubljano, nato spet nazaj – v Splošno bolnišnico Jesenice, kjer je februarja 2009 opravil strokovni izpit, isti mesec začel delati na Onkološkem inštitutu (OI) v Ljubljani kot sekundarij, septembra 2009 pa kot specializant internistične onkologije.

Človeško telo ga je od nekdaj privlačilo, zdelo se mu je zanimivo, posebno, skrivnostno, zato je bil študij medicine nekako samoumeven. Ko je bil v tretjem letniku gimnazije, je za malignim možganskim tumorjem (glioblastoma multiforme) zbolela daljna sorodnica, stara komaj 44 let. Takrat je začel prebirati strokovne knjige o možganskih tumorjih. Vsebina ga je pritegnila, hkrati pa je uvidel, kako slabo prognozo imajo te bolezni v splošnem. »Začelo me je zanimati, kaj je tisto, kar sproži, da se ena sama celica v nekem organu maligno spremeni in iz nje nastane tumor, ki lahko povzroči hude posledice in smrt,« pravi.

Zaradi mamine bolezni se je posvetil raku dojke

Ko je bil v tretjem letniku študija, pa je za rakom dojke zbolela njegova mama, stara 46 let. »Šlo je za tumor, ki je bil odkrit naključno, z mamografsko preiskavo. Takrat sem zelo od blizu videl, kaj bolezen pomeni za celotno družino. Poleg tega, da se zaveš minljivosti, od blizu vidiš vse stiske, ki spremljajo onkološke bolnike, pa tudi neželene učinke sistemskega zdravljenja. Seveda upaš, da bo izid zdravljenja ugoden,« izkušnjo opiše Domen Ribnikar.

Ker do takrat ni veliko vedel o raku dojke, se je isti dan, ko so mami postavili diagnozo, vrgel v raziskovanje in več mesecev cele noči preživel ob študiju bolezni. »Poudariti moram, da so bili zdravniki na Onkološkem inštitutu, ki so mamo zdravili, izredno profesionalni in vedno pripravljeni odgovoriti na vprašanja. Še danes sem jim neizmerno hvaležen,« poudari. Več kot 18 let je že minilo od takrat in Domnova mama živi aktivno življenje, brez ponovitve bolezni. »Srečen sem, da je tako, zato poskušam biti še toliko bolj empatičen, prijazen in odkrit v klinični praksi.«

Pritegnila ga je tujina

Junija 2014 je Domen Ribnikar odšel v Lizbono, v onkološki center Champalimaud Cancer Center, kjer je opravil tako imenovani fellowship na področju raka dojke. »Zelo zgodaj v postopku specializacije sem se namreč zavedel, da je raziskovalno delo v onkologiji nujno, če želimo še izboljšati preživetje bolnikov, in da lahko le timski pristop zagotovi optimalno obravnavo posameznega onkološkega bolnika in mu s tem izboljša možnosti preživetja. V Lizboni sem se naučil, kako dobro napisati članke o onkologiji, dodatno sem se izobraževal na področju klinične obravnave raka dojke, spoznal nove kolege, s katerimi še danes sodelujemo v različnih raziskovalnih projektih, in ne nazadnje, dozorel. Tujina ti brez dvoma da širino na več področjih delovanja,« je prepričan sogovornik.

Pot ga je leta 2016 vodila še v Toronto (tokrat z ženo Nino in hčerko Julijo), in sicer na tako imenovani clinical research fellowship na področju raka dojke. »Tam sem pridobil poglobljeno znanje o raku dojke, s poudarkom ne le na kliničnem delu, ampak tudi na raziskovalnem. Šlo je za intenzivno delo z več projekti, katerih rezultati so bili objavljeni v strokovnih onkoloških revijah,« pove. Decembra 2016 se je v Torontu rodila še deklica Lana Mae, tako da so se domov vrnili z malo Kanadčanko.

Pričakuje, da se bolniki držijo dogovorov

Ribnikar poudari, da so mu pri delu na prvem mestu bolniki, ki potrebujejo obravnavo. »Ne gre le za optimalen pristop k zdravljenju oziroma njegove sekvence, ampak tudi za način, kako bolniku povedati naravo bolezni, njeno prognozo. Menim, da je treba biti v pogovorih odkrit, tudi če prognoza ni dobra, bolnika spodbujati pri zdravljenju, mu dati vedeti, da ti ni vseeno zanj, mu omogočiti, da večkrat vpraša o stvareh, ki mu niso jasne, hkrati pa je pomembno, da se bolniki zavedajo tudi svoje odgovornosti v procesu zdravljenja,« našteje sogovornik. V proces zahtevnega onkološkega zdravljenja se mora namreč bolnik nujno aktivno vključiti, in sicer tako, da se drži navodil onkologa in da ukrepa pri znakih, ki bi lahko opozarjali na resne zaplete pri zdravljenju. »Priznam, da me v vsakdanji klinični praksi razjezi, če se bolniki ne držijo dogovorov,« pravi Ribnikar. Doda, da je zelo ponosen na razvoj onkologije v zadnjem desetletju, ko smo iz tako imenovane tradicionalne morfološke onkologije prešli v dobo molekularne onkologije, ko vsakega bolnika zdravimo na podlagi molekularnih značilnosti posameznega tumorja in bolnikovih lastnosti. Poudari pa, da dobra patološka klasifikacija tumorja ostaja izrednega pomena pri obravnavi posameznega bolnika.

Težave med zdravljenjem raka so večplastne

»Bolniki mi večkrat rečejo, da cenijo, da se lahko z menoj odkrito pogovorijo o vseh težavah, s katerimi se srečujejo med zdravljenjem raka. Te so večplastne in se dotaknejo različnih področij življenja. Izredno pomembno pa je, da vsakega posameznika obravnavamo kot individuum – in to bolnikom vedno poudarjam. Vsak ima svojo bolezen, svojo zgodovino, svoje preference in svoj odgovor na zdravljenje,« pove Ribnikar. Bolnikom poskuša pomagati tudi s preprostimi nasveti o tem, kako naj svoje misli preusmerijo v konstruktivne rešitve in naj se ne obremenjujejo z mnenji drugih. »Namreč ravno pri bolnicah z rakom dojke ugotavljam, da se določeni miselni vzorci pri tej populaciji bolnic ponavljajo in so zaradi tega precej obremenjene. Zato je nujna celostna obravnava,« pravi strokovnjak. Meni, da so mu bolniki prav zaradi tega podelili naziv moj onkolog, pa tudi zaradi njegove odkritosti, empatije in strokovnosti in zato, ker jih nenehno spodbuja, naj bodo aktivni v procesu zdravljenja.

Mlade je treba naučiti dobre komunikacije

Prepričan je, da imamo v Sloveniji zelo dobre zdravnike in da je prav, da Slovenci to vemo. »Medicinska fakulteta v Ljubljani je zahtevna in je vzgojila v splošnem dobre ljudi, ki znajo medicino; to je zame namreč definicija dobrega zdravnika. Dejstvo pa je, da zaradi takšnih in drugačnih teženj posameznikov sistem ne vzdrži, in predvsem mislim, da bi si morali prizadevati za dobre medsebojne odnose in mlade zdravnike začeti zgodaj učiti, kaj je dobra in zdrava komunikacija,« je iskren Ribnikar. Doda, da je naloga vseh, na vseh ravneh, da poskrbimo za boljši jutri, ki se začne pri učenju otrok o medsebojnih odnosih do sočloveka. Ravno v tem smo si z zahodnim svetom (kar se tiče profesionalne stroke) precej različni. Raziskovalno delo je v onkologiji nujno Pred kratkim ga je Zdravniška zbornica Slovenje izbrala za glavnega mentorja za specializacijo iz internistične onkologije. »Želim si, da bi čim več mladih zdravnikov naučili dobre onkološke prakse, predvsem pa jih že zgodaj v poteku specializacije usmerili v raziskovalno delo. Skratka, cilj je vzgojiti čim boljše prihodnje rodove onkologov,« pravi Ribnikar. Prosti čas zelo rad preživi z družino, z ženo Nino, ki je pediatrinja, in hčerkama Julijo ter Lano Mae. »Kot družina smo precej povezani, saj se nama z ženo zdi to velika naložba za življenje,« razkrije. Zelo rad ima hribe, zato se vsako poletje odpravi v Julijce ali Kamniško-Savinjske Alpe, poskuša pa ohranjati tudi reden stik z osnovno vadbo. Pravi, da je v osnovni šoli treniral smučarske skoke, ki so mu poleg rednega gibanja in prijateljev dali tudi veliko discipline in ga naučili vztrajnosti. Vsekakor pa ostaja povezan tudi s svojimi starši in s taščo in tastom.

Print Friendly, PDF & Email

 

MENU